Slivnica, Cerkniško jezero in muffini

Končno smo se odpravili na dolgo pričakovano turo. Že novembra lansko leto planiran termin, se je nekaj dni pred odhodom pokazal za vremensko zelo neugodnega, zaradi obilnih padavin in posledično takratnih poplav. Pretolkli smo to zimo in hkrati iskali nov datum. V soboto 11. aprila 2015 po zajtrku v dnevnem centru v Ljubljani, dobro zorganizirani smo se odpravili proti Slivnici. V skupini nas je bilo enajst, najmlajša med nami je bila 14. mesečna Cecilija.

Pot nas je vodila po primorski avtocesti do odcepa Unec, naprej pa smo sledili cesti v smeri Cerknice, ki nas je kmalu pripeljala v središče naselja. Cerknica je znana po pustnem karnevalu in je le 17 km oddaljena od Postojnske jame, kjer smo bili januarja letošnjega leta. Zgodovina ima velik vpliv na tamkajšnje ljudi. Najbolje bo, če boste v Cerknico prišli z metlo. :) Kratkega postanka na Hoferjevem parkirišču zaradi treh banan, ne bi rad preveč omenjal. Cecilija je bila lačna pa to ni vse, pravzaprav tam smo se dobili z Goranom in prostovoljko Alessandro, ki sta bila tokrat naša vodiča.

Od tam smo se zapeljali do našega izhodišča. Parkirali smo na asfaltnem parkirišču vzpenjajoče ceste, na začetku poti proti Domu na Slivnici. Na parkirišču je bilo živahno, na vsakem koraku so bili pohodniki, vzdušje sproščeno. Dan je bil prekrasen, sončen kot naročen za hojo. Na Slivnico so se vile cele skupine pohodnikov, na parkirišču smo se oblekli, vzeli nahrbtnike in pot pod noge. S parkirišča smo nadaljevali peš pot skozi pas grmičevja, nato v borov gozd po nekoliko strmeje vzpenjajoči se poti, tam smo se večkrat ustavili. Nič posebnega, kajne? Prečkali smo nekaj gozdnih cest, na slednji smo imeli nekajminutne razgibalne vaje. Takrat je pokalo po naših sklepih, prvič v vratu, drugič v kolenu, tretjič, ... Vsak pok pomeni zgodbo, toda vse te zgodbe so poslikali naši fotografi brez meja.

Ob izhodu iz gozda, na nadmorski višini 800 m se odpre lep razgled s prostranih travnatih pobočij Slivnice na veliko kraško polje s presihajočim jezerom. Cerkniško jezero se napolni po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg. Presiha maja ali junija. Takrat se razkrijejo požiralniki, ki se zaradi svoje dvojne vloge imenujejo estavele. Cerkniško jezero je del porečja kraške Ljubljanice. Ko je jezero polno, pa le to deluje kot rastlinska čistilna naprava. Do Doma na Slivnici smo prišli z lahkotno hojo po jasi. Nagrajeni smo bili s čudovitimi razgledi. Na terasi za domom smo mirno posedli za mize na soncu in brezskrbno kramljali, z vetrom v laseh v čakanju Mojce. Bila je vselej v dilemi ali naj pohiti ali naj gre počasi. Nikakor se ni mogla odločit, vendar sam sem jo spodbujal s svojimi čarovniškimi nasveti počasi, počasi, počasi. :)

Od doma je le deset minut do vrha Slivnice, kamor smo se odpravili po štampiljko. Vzpon je bil lep. Malo gor, malo dol, v kakih dveh urah smo prispeli na vrh. To sploh ni pomembno, vsak hodi pač po svoje. Kot običajno smo bili utrujeni in lačni. Na vrhu smo si poiskali ustrezno mesto za malico in manjši počitek. Pred vetrom smo se zatekli v kotanjo primerne velikosti za trinajst ljudi na sosednjem travniku, v kateri sta bila dva kupa snega od pretekle zime. Prvi je bil manjši, drugi precej večji. Lahko bi naredili približno tri snežake.

Na enem mestu smo imeli sonce, sneg in malico. Takrat so prišli prav Bojanovi sendviči, ki jih je naredil en dan prej, seveda pod prisilo skupaj z Rudijem, ampak ko smo jedli, te prisile nismo čutili. Bili so zelo dobri, da o miniaturnih picah niti ne govorim. Pa saj veste, čarovnice tudi niso manjkale, med nami jih je bilo za prste ene roke. Malica je bila v redu, postrežba čarovniška.

Po malici, praženju na soncu in pravljici je sledil le še spust. Na Slivnici smo bili prvič. Zgoraj je bilo vse lažje, med hojo smo si ogledovali travniške rože; zvončke, trobentice, žafran, resice, teloh pa tudi mačice niso manjkale. Sam sem večkrat povprašal, kako se reče tej ali oni cvetlici. Naredili smo tudi »poročni šopek,« čeprav ga več ne adaptirajo. Za dol ni bilo problemov. Najtežji odseki so na koncu, pred iztekom v Cerknico. Tudi naša skupinica je bila s prehojeno potjo zadovoljna.

Na parkirišču, pred odhodom nas je Alessandra presenetila čokoladnimi muffini s češnjami brez koščic - za pohvalit. Vsaka nagrada je lepa. Ta pohod je specifičen na nek način: gre za prvi pohod v tem letu; gre za najtoplejši teden v tem letu. Drugi se bodo strinjali z mano – to se mi zdi zelo pomembno. To je pohod, ki smo ga dvakrat prestavili v lanskem letu. Vračali smo se po stari cesti. Naše čarovnice so bile vidno utrujene, v kombiju smo poslušali glasbo in se lepo imeli. V dnevni center v Ljubljano smo prišli ob treh popoldne, tam me je čakala tortica. Kaj naj rečem? To je zgodba srečnim koncem.

Osim