Golaž in svež domači kruh v gorenskih planinah

V soboto, 4.10.2014, smo se z brezdomci Dnevnega centra za brezdomce v Ljubljani spet odpravili na gorenjsko. Tokrat nas je prostovoljec Jože odpeljal v svoj domači kraj, Zabrekve nad Selci v selški dolini. Bilo nas je deset pohodnikov iz Ljubljane, v Selcih pa se nam je pridružil Jože, ki nas je odpeljal na hrib nad njegovo hišo, Sv. Mohor.

Bil je lep in sončen dan in že v kombiju smo bili dobro razpoloženi. Pot je bila prijetna in ne pretežka. Kljub temu smo se vzpenjali počasi, da smo lahko hodili skupaj in počakali tudi najbolj utrujene. Med tem smo klepetali in občudovali naravo. 

Počasi smo prispeli na vrh hriba, kjer smo se nasmejali različnim neumnostim, ki smo jih ušpičili. Nasmejali smo se tudi gospodu, ki nas je slikal in se zapletel v pogovor z eno od udeleženk. Potem smo si pogledali cerkvico Sv. Mohorja in si prebrali njeno pestro zgodovino. Osim in Ilija sta poskrbela tudi za kulturni program. Pred cerkvijo smo prebrali zgodbico, ki jo je Ilija dobil na računalniškem tečaju. :)

Kmalu za tem smo se odpravili nazaj proti dolini. Še vedno je sijalo sonce in nas navdajalo s še dodatnim veseljem. Nekateri so prepevali, nekateri so skakali (glej sliko), drugi pa smo kramljali in opazovali prelepo gorenjsko.

Ustavili smo se na pol poti, kjer nas je Jože popeljal v svojo hišo. Tam nas je čakala njegova mama, ki nam je postregla z odličnim golažem in domačim kruhom. Privoščili smo si tudi šilce domačega hruškovega žganja, ki so ga bili nekateri še posebej veseli. Po kosilu so nam postregli še z domačo potico in pecivom, tako da smo bili popolnoma zadovoljni. Poklepetali smo še z nekaj Jožetovimi brati (sicer jih je pri hiši sedem!) in starši, potem pa se odpravili proti našemu kombiju. Ampak pozor! Jože nas je opozoril, da je do tja še kake pol ure hoje. Tokrat je šlo težko. :) Imeli smo polne želodce in težke noge in komaj smo se premikali proti dolini. Kljub temu nas dobra volja ni zapustila.

Bili smo veseli, da smo spet preživeli skupaj eno lepo soboto in videli še kak nepoznan konec naše lepe Slovenije. Za to se še posebej zahvaljujemo Jožetu in njegovi družini! Že razmišljamo, kam gremo pa naslednjičč ;)

nz