Dan brezdomcev in križev pot v dnevnem centru za brezdomce

Ravno ob materinskem dnevu (25. 3.) smo se zbrali v Dnevnem centru za brezdomce kot velika družina. Skupaj z našim ''direktorjem'' Petrom smo skupaj zasedli klopi ob veliki mizi z željo, da bi dnevni center postal še bolj naš, da bi se res slišali in še bolj povezali. Po uvodnem pozdravu smo preverjali, kako nam gre spolnjevanje dogovorov iz prejšnjega dneva brezdomcev (1. lepo vzdušje iz dnevnega centra prenesti tudi v podhod, 2. razmišljati o svojem življenju in 3. truditi se za večjo odgovornost) in ugotovili, da smo v kakšni stvari že napredovali, npr. pri odgovornosti in večji umirjenosti v podhodu, da pa imamo povsod še veliko rezervne in možnosti, da smo boljši in da kaj več naredimo iz svojih življenj. Torkove pogovorne delavnice in molitve npr. niso najbolje obiskane, pa tudi v naših odnosih je še dovolj prostora za rast v spoštovanju, sodelovanju, zaupanju, ... Peter je povedal nekaj o besed o tem, kako pridni so fantje na Mirenskem Gradu in kako veliko se je že naredilo od našega zadnjega srečanja. Opogumil je tiste, ki hodijo na Grad, da naj bodo zgled tudi v Ljubljani, saj tukaj hitro pogledajo pregloboko v steklenico.

Zatem smo si podelili vtise še ostali prisotni. Vse skupaj nas je bilo 53 udeležencev. Povedali smo si, kako se počutimo v dnevnem centru, kaj je dobro in kaj nas moti, za katere stvari si želimo, da bi bile drugačne, ... Vem sicer, da bi lahko o tem vsak govoril ure in ure, če bi želel podeliti vse svoje vtise in mnenja, a vendar smo tudi tako dobili sliko o tem, kako vidimo naše delo, si dali priznanje za vse, kar nam dobro uspeva in spodbudo ter smernice, na kaj naj bomo pozorni vnaprej in za katere stvari se bomo v prihodnje še posebej trudili. Pogovorni del smo zaključili s sklepom, da se še naprej držimo treh dogovorov iz lanskega srečanja, prostovoljci pa se bomo še posebej potrudili za to, da bomo vključevali v čiščenje tudi tiste brezdomce, ki se redko vključujejo v delo.

Da bi našemu druženju dali še duhovno noto, smo se tisti, ki smo to želeli, ustavili tudi ob križevem potu. Ob molitvi smo videli, da križev pot ni bil aktualen le za Jezusa skoraj 2000 let nazaj, ampak da se tudi mi najdemo v njem. Meni največja dragocenost našega križevega pota je bila ta, da je govoril o zgodbah brezdomcev, ki so nam s tem, ko so nam zaupali delček svoje zgodbe, podarili del sebe, nam pomagali, da jih začutimo, bolje spoznamo in da si pridemo še bolj blizu. Ob tem jim lahko rečem le en velik »Hvala!« in izrazim poklon za njihov pogum in odprtost.

Za konec je z zamikom prišla na vrsto večerja. Tako smo poskrbeli za čustveno, duhovno in telesno hrano.

Naj končam svoje pisanje z zahvalo vsem, ki podarjate svoj čas, energijo, znanje, talente, finančna sredstva, molitev …, da bi dnevni center res postal DOM vsem nam, ki ga obiskujemo v kakršnikoli vlogi.

Mateja Debeljak