Jona - jezni prerok

Duhovne vaje v hribih, 11.8. - 14.8.2011

Letos smo uspešno zaključili že tretje duhovne vaje v hribih. Ob temi, ki nam jo je pripravil duhovni vodja Peter Žakelj, smo se z Jonom iz dneva v dan poglabljali in spoznavali Njegovo logiko ljubezni.

Na četrtkovo jutro je bilo na Mirenskem Gradu že zelo glasno. Od tam se je pet avtomobilov odpeljalo proti Ljubljani, kjer smo se pričakali še tisti, ki smo prišli iz drugih smeri. Polni pričakovanj smo se tako skupaj zapeljali do hiše nad Jesenicami, ki je tako postala skupen dom 27 tim od Boga nagovorjenih ljudi.

Že sama narava in okolica doma nas je takoj nagovorila. Pozdravile so nas račke v jezeru pred hišo in visoko v nebo sevajoče smreke.  Po kosilu iz popotne torbe smo se že podali v breg in iskali vrh Stamare.  Tam smo razmišljali kako Bog spregovori Jonu in ga pošlje oznanjat v Ninive, glavno mesto Asirije. Jona živi zelo povprečno življenje. Zaverovan je v svojo domovino in njeno izročilo. Na tem mestu smo začeli počasi luščiti tisto razmišljanje, ki je usidrano v naših glavah in se prenaša iz tradicije. Spoznavati smo začeli lastno identiteto. Zavest, da izhajamo iz Boga in da smo v njem vsi med seboj bratje in sestre. To nam daje nekaj več. Tako naša vrednost ni več v logiki tradicije, temveč je naša vrednost pravzaprav v stvarniku. Dan smo sklenili z sv. mašo ob ognju, ki je tako vsak dan grel hladne večere.

Drugi dan smo oprtali nahrbtnike z vsem potrebnim za celodnevni podvig. Pot nam ni pustila počitka, saj smo skoraj dve uri sopihali strmo proti vrhu. Posladek nas je čakal tik pod vrhom. Na sedlu Medvedjega dola se je pasel ogromen bik. Tako smo iskali svak svojo smer, da bi se mu izognili. V razmišljanju smo se spraševali, katero smer si izbiramoč Kam gremo raje v Taršiš ali Niniveč Jona noče iti v Ninive in se kljub Božjemu namigu odloči za Taršiš. V pristanišču ga Bog tudi po ljudeh spomni na Ninive a on vztraja pri svojem. Ugotavljali smo, da se zelo spretno izogibamo križem in trpljenju in iščemo lagodje in tako vedno znova stopamo po poti v Taršiš. Bog pa nam pravi 'če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.'.

In ko smo obhodili bika, nas je steza pripeljala do Beljške planine. Prijazna gospodarica nam je po kosilu iz popotne torbe postregla z kavo in čajem, medtem ko so se okrog koče mirno pasle črede konj in krav. V iskanju poti v dolino in navezovanju osebnih stikov smo zapustili planino. Pot nazaj nas je obdarila z marsikatero novo izkušnjo sogovornika, pa tudi narava nam ni bila skromna darjiteljica. V želodčkih smo ponesli kar nekaj malin in jagod. Izkušenim gobarjem pa niso izpred oči ušle niti gobe. Tako je bila večerja dvojna.

Tretji dan se je pokazal že marsikateri žulj na nogah, pa tudi utrujenost nas je že izdajala. Pa nismo se še vdali in tako odločno stopili proti vrhu Golice. Pred tem nas je še na rahlo blagoslovil Bog, ko nam je tik pred začetkom poslal dež z neba. Potem pa sonce, klobuki, kremice in vrh je bil osvojen. Pogled z vrha pa veličasten. Bili smo že v varnem zavetju našega doma, ko je začelo zares deževati. Seveda tudi danes nismo ostali brez gob, saj so oči izkušenega gobarja res kot magnet ki vabi v pravo smer. Vendar ob razmišljanju tretjega dne ugotavljamo kdo sem, ko od sebe odvržem vse svoje premoženje, delo, dejavnosti, sposobnosti, dobro ime, obleko. Kdo torej sem, ko tako razgaljen stopim pred Bogač Umolknili smo in dovolili, da Bog deluje v nas. Po Pavlovih besedah: 'Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.'

In že smo se zbudili v zadnje jutro, ko smo takoj po zajtrku sestopili v glasni svet. Razmišljanja smo nadaljevali pod Špikom (2472) v objemu Martuljka. V tišini gozda smo imeli sv. mašo, ki je vsakega posebej nagovorila. Sklenili pa smo z mislijo, da bi ostali povezani, saj so se v teh dneh med nami spletle nove vezi ljubezni. Le tako lahko v odnosu z Stvarnikom razkrivamo svoje poslanstvo. 

mc