Tudi letos nas je obiskal sv. Miklavž! 3. decembra po mladinski maši smo se z njim srečali v dvorani Gnidovčevega doma. Tako kot vsako leto, je tudi letos za nas imel novo spodbudo: povabil nas je, naj bomo bolj pozorni na svoja čutenja, doživljanja in svet okoli nas ter o tem tudi drug z drugim govorimo.
To je bila rdeča nit celotnega miklavževanja, v katerega nas je vpeljala pesem z melodijo, ki nam je že zelo znana: Sveti Miklavž, sveti Miklavž nas pogovora uči, zato tudi mi, zato tudi mi iskreno delimo, kar v srcu leži.
Sledila je dramska igrica, ki nas je spodbudila, naj opazujemo svojo držo, mimiko obraza, rok, nog, način gibanja, ki nam pomagajo razumeti, kaj doživljamo. Ko pa to ugotovimo, o tem z bližnjimi tudi spregovorimo.
V igrici smo videli Alana, osnovnošolca, ki danes ni prav nič dobre volje. Nemirno hodi sem in tja, zaskrbljeno in jezno gleda ter je bolj tih kot po navadi. Medtem pa njegova mlajša sestrica Tina najde Miklavževo pismo. Vsa navdušena od pričakovanja ga nese staršem, da ji ga na glas prebereta. Miklavž pravi, da tudi letos hudički ne počivajo in nam nastavljajo vse možne pasti, ki nas odvračajo od nas samih ter od bližnjih. Pomembno je, da smo pozorni drug na drugega in se o stvareh, ki se nam dogajajo, pogovarjamo.
Tina želi v tem svojem veselju pismo pokazati tudi Alanu, ki pa mu je zaradi skrbi prav malo mar za vse, zato pismo jezno zmečka in ga zaluča po tleh. Tina je vsa iz sebe, zelo je žalostna in jezna, da je to storil. Starša jo ustavita in jo vprašata ali je opazila, kako se danes Alan obnaša in ji namigneta, da ga očitno nekaj muči. Alan kar ne more iz tega razpoloženja, saj tišči vse v sebi, zato se skrega tudi s sošolci, ki ga vabijo na pico. Njemu ni do pice in enega od sošolcev celo grobo odrine stran ter jim zabrusi, naj ga že enkrat pustijo pri miru. Večina ne opazi, da je z Alanom nekaj narobe in odidejo, češ, da je butelj. Ena sošolka pa le opazi, da se za tem njegovim obnašanjem skriva globlji problem. Končno jo Alan pusti blizu in se ji izpove, da je tak zato, ker se je dva tedna učil matematiko in kljub vsemu trudu pisal 1. Pove ji tudi, da si ni upal vprašati za pomoč, ker je mislil, da vsi bolj znajo kot on. Sošolka ga spodbudi, naj naslednjič le pove, če česa ne bo znal, da mu bodo pomagali. Doma Alan končno pove, kaj ga je mučilo, pove, da se je skregal s sošolci in se Tini opraviči, da je zmečkal pismo. Takoj mu je lažje pri srcu, v družini pa je spet čutiti večjo povezanost.
Po lepi igrici je med nas prišel dobri Miklavž, ki je kot vedno prišel v spremstvu angelčkov, zraven pa so se seveda pritaknili tudi hudički. Hudički so nam pred oči ponujali slike, na katerih so bili narisani računalnik, TV, mobitel ... Stvari, ki nas v današnjem času zelo odvračajo od pogovora in pristnih odnosov. A hudičke smo hitro pregnali proč, Miklavž pa nam je povedal, da je skupaj s svojimi pridnimi pomočniki pripravili posebno nalogo (adventno akcijo) za otroke in starše, ki spodbuja k iskrenemu pogovoru.
Vzeli smo ga zares in v naši družini se že opazujemo in pogovarjamo o naši drži, o tem kar vidimo pri sebi in drugemu. :) V drugem tednu bomo še posebno dobro poslušali, v tretjem čutili, kaj se nam dogaja, v četrtem tednu, zadnjim pred Božičem pa bomo opazovali svoja hrepenenja. Verjamemo, da bomo tako bolj polno doživeli Jezusovo rojstvo!
Miklavževi spodbudi - adventni akciji se lahko pridružite tudi vi! Spremljajte jo na naši spletni strani. Naj bo ta advent poln iskrenih pogovorov in vedno večje povezanosti v družini.