Sveti Miklavž nam sočutje deli

V nedeljo 6. decembra smo otroci, starši in stari starši do zadnjega kotička napolnili dvorano Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu. Prišli smo, da bi se srečali z našim dobrotnikom, sv. Miklavžem. Le kaj nam bo letos povedal in podaril?

Najprej smo si ogledali, kaj se je pred nekaj tedni dogajalo v neki družini. Mladi so nam ob glasbeni spremljavi mladih kitaristov z Grada in pevcev z mirenske župnije zaigrali družino, v kateri je vsak videl le svoje delo in svoje potrebe. Bili so sicer dobri in delavni, a med njimi je primanjkovalo sočutja. Miklavž se je tako odločil, da pošlje svoje angelčke s sporočilom, ki se je glasilo: Sočutje, prosim! Sporočilca so pustili v zloščenih čevljih in odleteli. Naslednje jutro so hčerke prve našle skrivnostna sporočilca. Staknile so glave in razvozlale, da jim želi Miklavž povedati, naj se bolj potrudijo, da bi videli in čutili drug drugega. Naslednji dan so se zato na veliko začudenje staršev zelo potrudile in priskočile na pomoč, kjer je bilo potreba. Zvečer pa sta tudi starša našla sporočila v svojih čevljih in postalo jima je jasno, kaj se je dogajalo čez dan. Ugotovila sta, da tudi sama nista bila dober zgled v sočutju in da se morata bolj potruditi.

V tem pa so po dvorani začeli razgrajati hudiči. Vprašali so nas, zakaj tu tako smrdi po veselju. Povedali smo jim, da čakamo Miklavža in ob teh besedah so se zgrozili. Začeli so nas spodbujati, naj Miklavža ne ubogamo, saj je zatežen. Še dobro, da je v tistem v dvorano stopil Miklavž s svojimi angelčki! Hitro je našel rešitev, kako naj se jih znebimo. Skupaj smo zakričali: Mi smo veseli! in hudički so jo ucvrli skozi vrata. Še sreča!

Miklavž nas je nato toplo pozdravil in povedal, da si res želi, da bi bili sočutni drug z drugim, saj bomo le tako lahko srečni. Prinesel nam je pomoč: kocko sočutja, ki nas bo vsak dan vabila, da izpolnjujemo preproste naloge sočutja in tako ohranjamo lepo in ljubeče vzdušje v naših družinah. Na koncu je ostal še malo med nami, da smo lahko poklepetali z njim, potem pa je odšel in obljubil, da drugo leto spet pride.

Hvala ti sveti Miklavž, ker si bil tudi letos dober z nami! Upamo, da nam bo s tvojo kocko uspelo skrbeti za sočutje vse leto!