Pohod z brezdomci na Osolnik

V soboto, 22.3., smo se z brezdomci iz Dnevnega centra za brezdomce v Ljubljani odpravili na pohod na Osolnik nad Medvodami. Vtise s pohoda nam je opisal kar eden od udeležencev:

Kaj naj vam rečemč Zjutraj smo se dobili, sonček je sijal, ptički so peli, bla, bla, bla, … Ma ja, seveda. Dragi moj bralec ali bralka, kot bi rekel eden izmed nas: »pusti te fore«. Res je!

Zjutraj, 22.3.2014 smo se dobili v dnevnem centru na zajtrku. Prišli smo uporabniki, ki smo že vsi napeti čakali, da se malček rešimo Ljubljane. Seveda sta se iz desne in leve komaj priguncali dve zaposleni iz VZD (s tem mislim na tečni Simono in Nušo, ampak ne povejte jima tega), pa še glej čudo! Še našo Janjo iz skupnosti Betlehem sta pripeljali s sabo. Bravo punce! Ko so se vse nasmejane usedle zraven nas in nam podelile tiste lepe, čuječe, materinske poglede in nam seveda postregle z zajtrkom, nas je počasi minila tista nepotrpežljivost.

Ko smo se napapcali kot veliki fantje in dekleta, je bil čas za odhod. Ampak, glej ga zlomka! Bilo nas je 11, a avta samo dva. Ne bodi ga len (seveda, da ne zamujamo), smo se odločili, da nekoga ilegalno »švercamo« v prtljažniku našega Kangooja. Seveda ta čast doleti po njihovem najbolj zgovornega in pisno nadarjenega: »BERI MENE!« Tako smo krenili v Medvode, od kjer smo začeli pohod na Osovnik (800 m nadmorske višine). Ko smo parkirali, smo zgledali kot smrkci iz smrčje vasi. Saj veste, kaj mislim. Bili smo razpuščeni na 10m2 in smo tekali sem in tja, kot v smrčji risanki, da smo si pretegnili noge. Bilo je oblačno in bali smo se, da nas bo ujel dež, ampak kljub temu smo se pogumno podali proti vrhu.

Spočetka nam je šlo fino in smo marširali v ravni četici. A po 10 minutah četica počasi dobi obliko čete, ki je razdeljena na čelo, sredino in rep. Povsod je seveda budno in čuječe bedela ena izmed trojice naših zvestih punc.

Pot je ena izmed lažjih, saj je dokaj položna. Na žalost so bile na poti še vedno posledice žleda, zato smo morali prilagoditi naš pohod temu in smo marširali po asfaltirani cesti namesto po gozdičku. Bilo je lepo videti začetek prebujanja pomladi in opazili smo tudi veliko cvetlic in živali, predvsem močeradov. Malce pod vrhom smo sicer lahko zavili po gozdni poti in tako zares zapustili za seboj še zadnje znake mestnih obrobij in se prepustili naravi! Ko smo prišli na vrh, smo se seveda najprej okrepčali, nato pa smo se prepustili razgledu. Vse je bilo zeleno in pomladno. Iz vrha je tudi lep razgled na domačijo, katera seveda stoji tam leta in leta, a kot sem kasneje izvedel, je Simona in Nuša sploh nista opazili. Mislim, haloooo punci! Potreben bo kakšen obisk okulista, saj nas že kar pošteno skrbi za vajin vid. :) 

Na vrhu je tudi cerkvica, ki pa je bila na žalost zaprta, tako da si je nismo mogli ogledati, zato pa nas je presenetila Vesna, zaposlena v VZD. Ne boste verjeli, ampak na vrh nas je prišla obiskat v družbi svojega partnerja in njune, komaj en in pol mesečne Cecilije. Kljub slabemu vremenu, je bilo to lepo presenečenje. Tako smo naredili še par gasilskih fotografij, se malce zaklepetali, nato pa štartali nazaj v dolino, saj so bili za nami tisti dežni oblaki, ki so grozeče napovedovali dež.

No, moram tudi pohvalit tokratno organizacijo pohoda, saj se začuda nismo izgubili, kot je to v navadi Vincencijevih pohodov. Seveda pa nas je ujel dež, tako da popolno vendar ni bilo. Mislim, da smo vseeno doživeli en prav lep in prijeten pohod. Po pohodu smo se ponovno zbrali v dnevnem centru, kjer smo skupaj na hitro pripravili in pojedli kosilo, nato pa se vsi utrujeni odpravili domov. Bilo je lepo, zato si vabljen tudi ti, bralec ali bralka, da se nam naslednjič pridružiš in postaneš del naslednje zgodbe. Do takrat pa en smrkastičen pozdrav z mislimi na OSOVNIK 2014 J.  

Branko Grah