Olimpijada brezdomcev - Brezdomiada

V četrtek, 21. maja, je v Šalovcih v Prekmurju potekala 4. Brezdomijada, ki jo pripravlja društvo zveze izvajalcev na področju brezdomstva in socialno ranljivih skupin Brezdomni - do ključa. Brezdomijada so nekakšne olimpijske igre, pri katerih se vsa zavetišča za brezdomce iz Slovenije pomerijo med sabo v različnih športnih panogah.

Po lanskoletni lepi izkušnji, smo se tudi letos odločili, da se odzovemo izzivu in premagamo vse skupine v nogometu. :) Ko smo izvedeli, da nogometa ne bo med tekmovalnimi panogami, smo bili kar malo razočarani. Večina fantov se je po tem premislila in ostala doma, štirje pa so se vseeno odločili pomeriti svoje moči v šahu, remiju ali kateri drugi igri.

V četrtek smo se dobili v dnevnem centru, kjer smo popili kavo in se z rahlo zamudo odpravili proti Prekmurju. Enega člana naše ekipe do takrat ni bilo, zato smo odšli brez njega. Po dobrih dveh urah vožnje smo točno ob 10h prispeli v Šalovce. Bil je pust in deževen dan. Že ko smo stopili iz avta, se nam je mraz zagrizel v kosti.

Dobra volja nas ni zapustila, čeprav smo se malo bali, kako bomo preživeli ves dan zunaj. Po uvodnem pozdravu prirediteljev in programu, ki so ga pripravile brhke Prekmurke, smo se razdelili po športnih panogah. Darko se je odločil za šah, midva s Samom za remi, Bojan pa se nikakor ni mogel odločiti, ker je ekipa za balinčke krepko zamujala in ga spravljala v slabo voljo. Na koncu ga je Simona prepričala, da se je le odločil za človek ne jezi se.

Po prvi igri smo se dobili v hiški, edinem toplem prostoru, kjer smo tekmovali v remiju in ugotovili, da smo bili vsi poraženi in smo takoj končali svojo olimpijsko kariero! Razočarani so fantje že hoteli domov, pa smo nadaljevali prijateljski remi med sabo. Pridružili so se nam še drugi »poraženci« in kmalu nas je bila polna hiška v zabavnem klepetu in druženju. Na toplem je bilo prav prijetno.

Okoli 13.30 so nas prazni želodci pregnali na plano in začeli smo se razgledovati po kosilu, ki ga nikakor nismo mogli ugledati. Spet slaba volja, ki smo jo pregnali s slikanjem z našimi novimi prijatelji z Bertokov in starimi prijatelji iz Kraljev ulice. Tako smo ohranjali razpoloženje do precej poznega kosila, … ki pa je bilo zelo dobro in nas je kar malo ogrelo. Tudi med kosilom smo se imeli lepo z našimi novimi znanci iz Bertokov (glej sliko). :)

Prva, najbolj neučakana in premražena posadka, se je odpravila proti Ljubljani že takoj po kosilu, Simona in Samo pa sta ostala do konca in pričakala še podelitev nagrad. Še dobro, saj je bil Samo naš kapetan in je lahko pristopil po nagrado.

Kaj naj rečem za konec? Bila sem vesela, ko sem videla, da znajo biti naši fantje prijazni do drugih in sodelujejo z njimi. Seveda znajo biti tudi zelo sitni! :) Vendar se pozna sad našega skupnega dela na Mirenskem Gradu, ki gradi skupnega duha med nami. To se je najbolj pokazalo pri kosilu, saj so fantje sami predlagali molitev kot začetek skupnega obeda. Za drugo leto upam na še več strpnosti in potrpežljivosti med nami. In na sonce! Fantje pa na nogomet! :)

nz