Nagradni izlet za pridne brezdomce

V soboto, 5.1.2019, smo se zbrali v Dnevnem centru za brezdomce na zajtrku tisti, ki v njem radi sodelujemo z delom in svojimi talenti in si večkrat pomagamo med sabo. Bili smo povabljeni na nagradni izlet – kjer so polhi in kjer je grad. A ne, ne v Polhov Gradec, temveč v Loško dolino, na Notranjskem, tam je Lovska zbirka in polharski muzej, ki stoji poleg grada Snežnik.

Čeprav smo bili nekateri še zaspani, je bilo že zjutraj lepo vzdušje. Za zajtrk smo odprli tudi darilo, ki sta nam ga za silvestrovo prinesla predsednik države Republike Slovenije Borut Pahor ter župan Mestne občine Ljubljana Zoran Jankovič. Bilo je zelo okusno! Potem smo se razporedili po avtomobilih in se odpeljali proti najbolj mrzlim krajem Slovenije. Po poti smo se veliko pogovarjali, zato nam je čas hitro minil. Skozi okno smo občudovali deželo. Hribčke, gozdove, vrtače, dolga polja, odprte doline in modre hribe v ozadju. Prvo, kar nas je navdušilo na cilju, je bilo zamrznjeno jezero, na katerem so igrali hokej. »Škoda ker nimamo drsalk«, so potožili nekateri. Zunaj je bilo res zelo mrzlo. Komaj smo čakali, da nam oskrbnica muzeja, gospa Marija, pokaže, kaj je v njem. Povedala nam je veliko zanimivega o risih, volkovih, medvedih, srnah, košutah, divjih prašičkih, sovah, kukavicah. Vse te živali smo tudi videli! Ali ste vedeli, da se mladički košute v maternici razvijajo samo štirinajst dni, potem pa počakajo, da pride zima in šele takrat se nadaljuje rast? To je zato, da breja samica pozimi ostane spretna, saj še nima tolike teže, dokler je zarodek majhen. Zelo nas je nasmejala pripoved o medvedu, ki je imel življenjsko krizo. Menda se nekateri medvedi, ko pride čas za to osamosvojijo, drugi pa se ne znajdejo najbolje v svojem medvedjem življenju in zato tavajo po svetu. Kar malo smo se našli v teh tavajočih medvedih.

Bilo je zelo zanimivo. Po lovskem delu muzeja je prišel na vrsto polharski. Slišali smo o zgodovini, o običajih o načinih lova, lovskih uspehih, polhovem golažu in plaščih. Preveč smo izvedeli, da bi o vsem tukaj povedali še vam. Zahvalili smo se gospe Mariji, ki nam je še pokazala, kje je bila prva slovenska gozdarska šola in povedala nekaj o gradu. Potem smo se hitro spravili v nekoliko toplejše avtomobile in se odpeljali do gostišča Valvazorjev hram, kjer so nam pripravili kosilo, ki se je zelo prileglo. Po kosilu smo tudi zapeli ob kitari, potem pa se odpravili nazaj v Ljubljano. Mislim, da se bomo zelo radi spominjali tega nagradnega izleta.

Neža Šivec