Od petka do nedelje (18. – 20. januarja) so na Mirenskem Gradu potekale duhovne vaje za zakonce. Zbralo se nas je sedem družin. Srečanje smo začeli s prispodobo o posodi in različno velikih kamnih ter razmišljali, kaj so v naših življenjih in medsebojnih odnosih v družini veliki kamni (pomembne stvari), kaj pesek (srednje pomembne) in kaj mivka (nepomembne stvari). Če posodo najprej napolniš s peskom ali mivko, vanjo ne moreš več stlačiti velikih kamnov, zato jo je potrebno najprej napolniti z velikimi kamni, pesek in mivko pa razporediš v prostor med njimi. Trije veliki kamni, ki odločilno vplivajo na odnose med zakoncema so pogovor, spolnost in smisel. O njih so skozi celoten vikend potekala razmišljanja, najprej osebna, nadaljevala so se s pogovorom med zakoncema, na koncu vsakega sklopa je sledil še skupni pogovor, ki ga je usmerjal in vodil lazarist Peter Žakelj.
Tudi otroci so v varstvu, ki so ga pripravili pari drugih zakonskih skupin, imeli različne kateheze, delavnice, povezane s temami, o katerih smo razmišljali zakonci. Imeli so se zelo lepo, starši pa smo bili varuhom hvaležni za bogat program.
To so bile prve duhovne vaje zakoncev, ko smo se pomešali pari iz različnih zakonskih skupin, ki se srečujejo na Mirenskem Gradu. Povezovanje se jeizkazalo kot posrečena rešitev, saj smo si lahko v še večji meri izmenjali izkušnje in poglede. Veliko je k temu vsekakor pripomogel Peter, ki je vse naše izpovedi povezoval v celoto in nas spodbujal in usmerjal na pravo pot.
Spodaj pa še vtisi zakoncev in otrok:
Nataša in Gregor: Z duhovnih vaj smo domov prišli veseli! Nama najbolj ostaja živo spoznanje, da je bolečina sestavni in nujni del naših življenj in zakonov, saj se iz bolečine rojeva veselje. Zato pred bolečino ne smeva bežati. Sprejeti in živeti to bo težko, a verjameva, da bo z spodbudo in zgledom bližnjih vedno lažje in lepše. Otrokom pa je bilo najlepše pri sveti maši, ko je lahko ministriral (Tine), ko so pomagali v kuhinji (Ana), ko so peli (Jure), ko je jedel jabolko in gledal, kako drugi pečejo piškote (Nace).
Mirjam in Martin: Nama je bilo zelo lepo, toplo in družinsko vzdušje, klub temu da naju je na začetku skrbelo ali se bomo upali odpirati v mešanih skupinah. Naše teme in teme otrok so bile življenjske in spodbudne. Prvič sva se bolj zamislila tudi ob tem kako pomembno je, da imajo tudi otroci dober program, ne le varstva. Nagovorilo naju je, če je cilj odnos bova morala sprejeti tudi trpljenje, ki je pogoj za pristno veselje. Če pa je cilj užitek, pa ne bo prostora ne za užitek, na za odnos. Ostaja nama še, da prihaja privlačnost z odkrivanjem, kjer so pa strasti, tam je skrivanje. In da smo božji soustvarjalci in ne samo uporabniki. Miji je bilo všeč druženje, petje in ustvarjanje. Samuelu pa packanje s prsti in ustvarjanje drevesa, skoraj enoletni Irenej pa pravi, da si bo moral varstvo še osmisliti :).
Tamara in Gregor: Kljub 20 letnici skupnega življenja vsak dan znova še vedno spoznavava, da je pogovor bistvo dobrega zakona. Vsakršna rast v zakonskem odnosu se začne s pogovorom, ki naj temelji naj medsebojnem zaupanju in preseganju ran, ki sva jih vsak zase prinesla iz izvornih družin. Čeprav nam Peter to že ves čas poudarja, se mi zdi, da ga šele v zadnjem času bolje razumem. Razmišljanje in pogovor o spolnosti sta v marsičem obrnila najine predstave in tudi izkušnje drugih parov so nama pokazale, da se še vedno lahko veliko naučiva. Biti v intimnem odnosu med zakoncema pomeni biti združen na telesni, razumski, čustveni in duhovni ravni. Bolj kot se odnosi usmerjajo samo proti telesni združitvi, manj jih je.
Eva in Danijel: Nama najbolj ostaja, da je Jezus prišel, da bi nam prinesel veselje, da so brez truda in križa spolnost in tudi druge stvari v življenju, prazne. Da nas bo v odnosih vedno nekaj bolelo, ne smemo čakati na čas, ko nas ne bo bolelo, bolečina mora biti vedno živa, če želimo vztrajati v odnosu in rasti. Nagovorilo naju je tudi, da moramo vedno razmišljati o svojih izvornih družinah, starših in odnosih med njima, da lahko razumemo sebe in se spreminjamo. V nasprotnem primeru delamo enake napake. Mihaeli je bilo lepo, ker se je lahko ves vikend družila s svojimi prijateljicami. Naša Klara pa je povedala, da ji je bilo všeč, ko se je pocartala pri Tomažu. :)
Neža in Gašper: Ostaja nama iskren pogovor z drugimi zakonci o spolnosti in to, da se resnična bližina med nama rojeva takrat, ko sva v stalnem odnosu, ko si iskreno podeliva najina doživljanja, misli, ko se vzameva zares in se uspeva drug drugega veseliti. Otrokoma ostaja, da so govorili o tem kako biti podobni Jezusu. Najbolj jima je bilo fajn, ko so zlagali servietke in pekli piškote.
Urška in Simon: Še vedno je veliko zgrešenih predstav, ki jim slediva, samo zato, da ne bi preveč bolelo in da bi bil mir. Na duhovnih vajah sva se srečevala s to praznino, razmišljala s čim jo običajno skušava zapolniti in spoznavala, da bova lahko šla naprej le, če si bova odkrito priznavala, kje sva. Veliko sva razmišljala tudi o najini spolnosti in medsebojni nežnosti. Duhovne vaje so nama prinesle tudi okus veselja, ki ga prinaša bližina, čeprav ni nič popolno.
Vesna in Blaž: Nama je bilo na duhovnih vajah zelo lepo. Imava občutek, da sva končno odrinila malo bolj ‘’na globoko’’. Teme so bile aktualne in zelo dobro pripravljene s spodbudo za razmišljanje in pogovor o konkretnih problemih, ki jih imava kot zakonca. Vesela sva, da s podeljevanjem v skupini nisva imela zadržkov. Najbolj nama ostaja, da se je potrebno bolj soočat z izvorno družino ter sprejet bolečino, ki se nama ob tem poraja, saj je bolečina ključen del veselja. Ostajajo nama pogovori o spolnosti ter razmišljanja o tem na čem gradiva odnos. Tudi otroci so bili zelo živi, saj so za njih varuhi res lepo poskrbeli. Ceciliji je bilo lepo ustvarjat, da je lahko povedala prošnje in zahvale, da so otroci šli na sprehod, si delili igrače, se učili kako biti prijazni do drugega ter ponavljali »ti povem in se pogovoriva«. Izak je povedal, da je bilo lepo, ko so delali piškote, šli ven na sprehod, se igrali žabice in lisice ter črnega moža.