Dan prostovoljcev v novembru

28. november je bil naš dan – dan prostovoljcev. Dobili smo se, da se srečamo drug z drugim, si pogledamo v oči in si ob tem kaj novega povemo.

Peter Žakelj nam je najprej povedal nekaj besed in nas vpeljal v temo, o kateri je bilo govora že na prejšnjem srečanju. Želeli smo se še bolj poglobiti vanjo, zato smo z njo kar nadaljevali.

Sledil je najtežji del – razmislek o nas samih v odnosu z drugimi. Vsak si je zamislil nekoga in ugotavljal kaj se zgodi, ko se s to osebo sreča. Kako se ta oseba premika, kakšne so njegove/njene kretnje, drža? Ali nas njegov/njen pogled išče, nas hladno zavrača? Se njegovo/njeno telo sključi, ali v njem/njej prepoznamo nemir? Najtežje nam je bilo ugotoviti, kaj nam po našem mnenju ta oseba želi s tem sporočiti. Veliko bolj nam je bilo jasno, kako se mi odzovemo na domnevna sporočila te osebe in zakaj se tako odzovemo.

Četudi te osebe nismo razumeli, smo ob njej lahko začutili: jezo/strah/zavrnitev/sram/ponižanost/občutek nevrednosti/nemir… lahko pa smo samo okameneli ali čutili nič. Za konec pa smo možgane napeli še za razmislek o tem, kaj želimo tej osebi sporočiti s svojim odzivom. Smo ji želeli sporočiti, da jo sprejemamo, jo imamo radi? Smo ji želeli ugajati? Nam je to uspelo?

Odzvali smo se vsak po svoje, pa vendar smo na koncu skupaj ugotovili, da smo si sporočila osebe interpretirali povsem napačno, če ne celo ravno obratno. Presenečeni nad to svojo človeškostjo, smo z mislimi obstali v zamežljani štreni. Napol obupani in poklapani smo nekateri bolj, drugi manj, željno iskali odgovore na kopico sveže rojenih vprašanj.

Najlažje je človeka ignorirati in si reči, da ti je zanj vseeno. Vendar so posledice takega odnosa do ljudi za nas pogubne. Razen če želimo na svetu ostati sami. Držati distanco z ljudmi, biti z njimi samo dokler se stvari ne zakomplicirajo, se odtujiti, ko postane težko in boleče. Te odločitve nas vodijo v životarjenje ne. Take črnine je na svetu že dovolj in ni potrebe po tem, da še mi skočimo v ta velik bazen praznine.

Življenje je lahko lepo in polno, čeprav se v njem pojavljajo ljudje, ob katerih bi si najraje skopali krtino in se skrili vanjo. Skrili bi se, ker se bojimo bližine. Ker je naše srce strgano in boli. Ljudje pa nas na to vedno znova (nehote) opominjajo. Svojih čutenj ob ljudeh ne moremo izbirati, lahko pa vplivamo na to, kaj jim želimo sporočiti. Ko smo ugotovili, zakaj splača potruditi za vzpostavitev stika tudi s temi ljudmi, je bila na vrsti vprašalnica kako. Kako vzpostaviti stik? Kako tej osebi sporočiti, da je zate pomembna, da je sprejeta, dobrodošla? Kako ji pokazati, da si vesel njenega/njegovega obstanka?

Odgovor se skriva v svetem pismu: »Mir vam bodi!«. Jezusov pozdrav nas opominja, kako pomembno je, da se drug ob drugem najprej pomirimo. Kaj je ta mir in kako se ustaviti, ko pa v tebi divja hurikan, je nov izziv. Šele ko se umirimo, lahko namreč osebo začutimo/ vidimo/ slišimo v pravem pomenu te besede. Šele po tem jo bomo lahko (nekoč) razumeli. Človek potrebuje prostor, kjer lahko svoja čustva izrazi, zato poskusimo poiskati način, kako pokazati bližnjemu, da je lahko to kar je - z vsem kar se skriva v njem/njej. Ko je vzpostavljen tak stik, komunikacija steče in zgrajeno je zaupanje. S tem pa lahko bližnjemu damo upanje. Upanje, da obstaja drugačna pot, da je življenje kljub vsemu čudovito in vredno.

Mirijam Šivec