Na četrtem dnevu prostovoljcev v letošnjem šolskem letu, ki se je odvil 26. februarja, smo prostovoljci Dnevnega centra za brezdomce v razmislek dobili temo 'Ljubiti tudi sovražnika'. Sovražnika velikokrat sploh ne predstavlja kakšen drug človek, ampak problemi, ki so v nas ter naše napačno soočanje z njimi. Pogosto si jih namreč predstavljamo kot krivico, ki nas je po nedolžnem zadela. Namesto da bi se s problemi spoprijeli, zanje obtožujemo druge in čakamo, da se bodo rešili sami od sebe. O takšnem napačnem reševanju problemov smo najprej razmišljali ob primerih petih brezdomcev, obiskovalcev dnevnega centra. Vsi so največkrat prijetni, občasno pa jih zanese v provociranje, žaljenje in nasilje. To lahko vidimo kot njihov odgovor na lastne probleme, kot protest proti krivicam, ki so se jim ali se jim še dogajajo. Kako naj se ob tem odzovemo prostovoljci? Kako naj njihove probleme prepoznamo in kako naj brezdomce privedemo do tega, da se bodo s problemi iskreno soočili ter skozi to soočanje rasli?
Problemi in pogosta nezmožnost, da bi se z njimi soočili na pravilen način, ne pestijo samo brezdomcev, ampak čisto vsakega človeka. Zato smo enaka vprašanja prostovoljci zastavili tudi sebi. Smo pri soočanju s problemi kaj bolj uspešni od brezdomcev? Jih znamo sprejeti ali pa tudi mi pred njimi bežimo, obupujemo in zanje krivimo druge? Kot primer za to, kako je mogoče probleme in krivice obrniti v moč, nam je bila predstavljena zgodba patra Jeana-Philippa Cauveauja. Po težkem otroštvu je že kmalu zapadel v prestopništvo in začel iskati srečo po različnih stranpoteh. Njemu se je uspelo rešiti iz tega in sedaj že vrsto let pomaga ljudem z roba, kakršen je bil nekoč sam. Travme in strahove iz otroštva je razčistil v tolikšni meri, da je danes lahko opora drugim. Nekoč ni verjel, da je vreden ljubezni, a odkril je, da je dober človek, da lahko postane dober.
Naši zaključki so šli v smeri potrpežljivosti, iskrenosti in poguma. Zagotovo moramo brezdomcem prisluhniti in paziti, da opazimo njihove klice po pozornosti in sprejetosti, čeprav se večkrat izražajo na neprimeren način. Hkrati pa se moramo sami učiti sprejemati resnico, da bodo težave v življenju vedno prisotne, da ni sveta brez trpljenja in da je velika napaka, če dobro enačimo zgolj s prijetnim. Velikokrat je dobro namreč ravno najbolj naporno in najbolj boleče. Ker se ta resnica človekovi naravi upira, nanjo velikokrat reagiramo z odporom. Brezdomci še posebej, saj v sebi nosijo veliko bolečino. Naloga prostovoljcev je, da jim na težki poti sprejemanja dobrega stojimo ob strani in da na ta način tudi sami odločneje stopamo po svojih poteh.
Matej Kuhar