Na Dnevu prostovoljcev smo se pogovarjali o svojih doživljanjih

Življenje je sestavljeno iz tisočih majhnih delčkov, ki sestavljajo celoto. Doživljamo jih skozi lastne oči in zaznave, obarvamo pa jih z barvami, ki jih sami izberemo.

Prav na to temo je tekla beseda na dnevu prostovoljcev, na katerem smo se zbrali 29. novembra prostovoljci, ki pomagamo v Dnevnem centru za brezdomce. Ker so otroci najbolj iskrena in odprto čustvena bitja, smo izpustili otroka v sebi in si ogledali risanko Vrvež v moji glavi, ki nam je osvetlila prav to: kako zaznavamo, kaj nam je pomembno in s kakšnimi barvami obarvamo drobcene delčke vsakdana, ki nas spremlja. Risanka govori o deklici Riley, v katere glavi prebivajo poosebitve petih temeljnih človeških čustev – veselje, žalost, strah, jeza in gnus. Te vodijo njena dejanja, misli in odnose, njihovo delovanje pa sprožijo Rileyini doživljaji in zaznave, ki jih nek dogodek, dejanje ali beseda sproži v njeni glavi. Ko odrašča, se ti doživljaji kot spomini shranjujejo v dolgoročen spomin. Njeni najpomembnejši spomini iz otroštva so obarvani v barvo veselja, saj je to čustvo, ki vodi večino njenega obstoja.  Ogledali smo si samo začetek risanke, potem pa se razdelili v skupine, v katerih smo osvetlili, kaj sestavlja naš lasten čustven svet, pri katerih spominih nam srce zapleše valček od veselja in kateri so tisti, pri katerih bi se najraje zavili v odejo in žalostno vase zmetali banjico čokoladnega sladoleda. Vsak je podelil svoje občutke, spomine in aspekte življenja, ki ga bodisi navdajajo s srečo bodisi s katerim od manj veselih čustev. Po pogovoru v skupinah smo se spet zbrali skupaj in se potrudili razčleniti naše doživljaje in čustvene odzive. Ugotovili smo, da večina naših negativnih čustev izvira iz prevelikih pričakovanj. V lastni glavi si ustvarimo sliko, ki je nam samim povsem logična, zalomi pa se, ko okolica to našo logiko zavrne in nam ostane le še tisoč vprašanj. In banjica sladoleda. Stvar je v tem, da si nista niti dva človeka povsem enaka. Vsak ima lastna hotenja, želje, vsak si po svoje predstavlja svet in vsak ima za to drugačno podlago iz otroštva oz. odraščanja. Meni je logično, da se nekomu nasmehnem in bova oba srečna, on pa bo morda to zaradi negativnih izkušenj iz preteklosti doživel kot norčevanje. Ko zorimo in spoznavamo svet, se nam odpirajo vedno nova obzorja in vedno nova doživetja na podlagi katerih si oblikujemo osebnost, mnenja in interpretiramo dražljaje iz okolja. Nič ni narobe, če jaz vidim barvo živo rdečo, tebi pa se bo zdela bolj oranžna. Pomembno je, da se prilagodiva drug drugemu in skleneva kompromis iz katerega bova oba odšla zadovoljna in obogatena z novim znanjem. Tako smo skozi vse to ugotovili, da čeprav nam veselje najbolj otopli srce, je tudi žalost tista, ki nas prisili, da rastemo. Tudi jeza, gnus, in strah so čustva, ki nas izpopolnjujejo in veselje brez negativnih čustev ne bi bilo več veselje, saj ne bi nikoli spoznali, kako lepo je, ko, če malo »sfilozofiram«, po dežju posije sonce. Mar ni mavrica nekaj najlepšega?

Ker me je zaneslo v povsem filozofske vode, sem skoraj pozabila, da je po vseh teh čustvenih zadevah in obujanju spominov in nostalgiji in doživetjih in spoznavanju in zorenju in sploh vseh čustveno-duhovno-duševnih stvareh SLEDILA PICA. Njam.

Ker nas odlikuje naše sočutje in prostovoljska narava pa naj zaključim z mislijo Williama Jamesa: "Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo.« Pa naj nam bo to vodilo ne samo pri našem delu v Dnevnem centru, ampak v življenju – da bomo delali velike in prijazne reči, da bomo znali prepoznati stisko sočloveka in mu ponuditi delček sebe. Bodimo luč, ki je v današnjem svetu prepotrebna. Splača se.