Veliko tridnevje

Pred nami je veliko tridnevje. Da bi lažje razumeli kaj pomenijo deli obredov, se ustavili ob njih in jih osmislili smo pripravili kratke razlage vsakega dne.

VELIKA NOč

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, to je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

To skrivnost lahko razumemo samo v moči vere, ki pa je božji dar. čeprav poznamo veliko oprijemljivih dokazov za Jezusovo vstajenje, pa je ta čudež tako velik, da ga lahko dojamemo le po božji milosti, vzgoji in osebni duhovni poti.

Jezus nas je s trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da naša grešnost (greh) nima zadnje besede. S svojo smrtjo nam je podelil milost (možnost), da s svobodno voljo izbiramo dobro ali slabo. Daje nam možnost, da lahko vsak od nas v odločitvi za dobro v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom večje od smrti.

Ko je Jezus živel na Zemlji, je večkrat napovedal, da bo umrl in potem tudi vstal od mrtvih (Mt 16, 21-28; Mr 8, 31-9; Lk 9, 22-27; Mt 17, 22-23; Mr 9, 30-32; Mt 20, 17-19; Mr 10, 32-34; Lk 18, 31-34 …). S svojim vstajenjem nam je želel povedati, da bomo po smrti tudi mi živeli. če se bomo na Zemlji trudili z vsemi močmi delati dobro in prav, nas po smrti čakajo nebesa, kjer bo življenje še veliko lepše.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje, ker so o tem povedali ljudje, ki so ga videli po njegovi smrti (vstajenju) in jim je z očitnimi znamenji dokazal, da je res on (Mt 28, 1-20; Mr 16, 1-18; Lk 24, 1-49; Jn 20, 1-21,25).  Njegovi učenci (evangelisti), pa so to zapisali v Sveto pismo, da bi se po njem tudi mi naučili pravilno živeti in se veselili življenja, ki nas čaka po smrti.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Ker kristjani verujemo v to, da bomo po smrti živeli v ljubezni in veselju v nebesih, se tega tudi veselimo. Veselje kristjani izražamo z vzkliki Aleluja, ki izhaja iz hebrejske besede in pomeni Slavite Boga!

Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo, je naš zemljevid poti do nebes.

Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Bogu in se pogosto nahaja na začetku in koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne pove z besedami ampak jih izrazi z vriskanjem.  

 VELIKA SOBOTA

Jezus je na veliko soboto mrtev ležal v grobu.

Ta dan se vrstijo blagoslovi: ognja, vode, jedil, velikonočne sveče.

Zjutraj je BLAGOSLOV OGNJA. Da bi nam bila ta dobrina vedno le v korist, ogenj blagoslovimo in prosimo, da bi bili vsi domovi in ljudje obvarovani vseh nesreč, kakršne povzroči ogenj.

Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje … zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega.

V Svetem pismu nastopa na več mestih:

npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2);

Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

BLAGOSLOV JEDIL nas spominja na obhajanje pashe, torej na uživanje velikonočnega jagnjeta pri Izraelcih.

Pomen jedi:

• šunka ali drugi kos mesa predstavlja Kristusovo telo

hren predstavlja žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ, 

• pirhi v simbolizirajo  kaplje Kristusove krvi pa tudi vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Jajce simbolizira tudi zavetje in varnost.
• potica pa spominja na trnovo krono.

BLAGOSLOVLJENA VODA, če jo pobožno uporabimo, slabi vpliv hudobnega duha. Z njo se pokrižamo, pokropimo stanovanje in dobrine. Blagoslovljeno vodo uporabljamo vedno z velikim zaupanjem in spoštovanjem.

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bedenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Duhovnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) vernike pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.«

Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

Vrhunec obhajanja velike sobote je večerno bogoslužje ali vigilija.

Na ta večer vedno globlje stopamo v velikonočno skrivnost. V svetih obredih se bomo pridružili Jezusu, ki prihaja k Očetu v nebesih. Pridružili se bomo Zmagovalcu nad grehom in smrtjo. Zato je vigilija radostno slavje, polno vriskanja in veselja.

Velikonočna vigilija ima štiri dele: slavje luči, besedno bogoslužje, krstno bogoslužje in evharistično bogoslužje.

Slavje luči

Pred cerkvijo duhovnik ponovno blagoslovi ogenj. Z njim je nato prižgana velikonočna sveča, ki simbolizira Jezusa. Ko sveča gori, sveti in daje toploto, sama sebe použiva, izničuje.

Besedno bogoslužje

BOŽJA BESEDA ima na veliko soboto poseben pomen. Popelje nas od prvega padca ljudi preko Božjega prizadevanja za našo rešitev iz duhovnega stanja, pa vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih in do slovesne aleluje, ko dušo prevzame velikonočno veselje.

Obnovitev krstnih obljub

S KRSTNIM BOGOSLUŽJEM podoživimo veličino in pomembnost svojega krsta. Pri krstu je duša očiščena greha in posvečena z Božjo milostjo.

Evharistično bogoslužje

EVHARISTIčNO BOGOSLUŽJE že preveva velikonočno veselje. Vse je naravnano k vstalemu Jezusu. Na zunaj doživimo to v velikonočni procesiji, ki je ena sama hvalnica hvaležnih src, da imamo takega in tako velikega Odrešenika.

VELIKI PETEK

Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja pripravljenost, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. Zato v Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post. To pomeni, da ne jemo mesa in se samo enkrat v dnevu najemo do sitega.

Veliki petek je tudi edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše, saj veliki in večni duhovnik Jezus na oltarju križa sam daruje svoje življenje.

To je dan hvaležnosti, dan žalosti, dan premišljevanja o trpečem Jezusu. Dan kesanja, dan posta. Svoje premagovanje in post v duhu pridružimo Jezusovemu odrešilnemu trpljenju.

OBREDI

Prvo bogoslužje je ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu. Takrat molimo križev pot.

Večerno bogoslužje je razdeljeno na tri dele:

Opravilo božje besede

· Berila nam izražajo isto misel kot Janezovo poročilo o Jezusovem trpljenju. Kristus ni samo žrtev, temveč tudi veliki duhovnik, ki popolnoma samostojno odloča o svoji usodi. Da se pribiti na križ, zato da bi imeli večno življenje.

· Namesto evangelija beremo pasijon (poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija).

· Prošnje za vse potrebe imajo na ta dan poseben pomen, saj Cerkev v desetih molitvah prosi za: Cerkev, papeža, služabnike Cerkve in vse vernike, za katehumene, edinost kristjanov, za Jude, za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, za tiste, ki ne verujejo v Boga, za državne voditelje, za vse, ki so v stiskah.

češčenje križa

Duhovnik razkrije križ in trikratzapoje: »Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo. Pridite, molimo.« Vidna podoba križa naše misli lažje usmeri h Kristusu, ki je kot človek strahotno trpel na križu, sedaj pa je naš Spremljevalec in Dobrotnik v življenju. Ko je križ razkrit, verniki pred njim pokleknejo ali ga poljubijo. Poljub pa ne velja podobi križanega, ampak živemu Kristusu.

Obhajilo

Obhajilo na ta dan ne pomeni samo združitve s Kristusom, temveč nas vodi tudi v njegovo trpljenje, da postanemo žrtve kakor on. Obhajilo je sad Njegovega trpljenja na križu. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob. Monštranca je pokrita s tančico, kot je bilo Jezusovo telo zavito v povoje in položeno v skalnat grob. Obhajilu sledi molitev ob Božjem grobu.

VELIKI čETRTEK (zadnja večerja)

Na  veliki četrtek se spominjamo Jezusove zadnje večerje s svojimi učenci. Na ta dan je Jezus postavil zakrament svete evharistije, apostole pa posvetil v duhovnike. V znamenje njegove neizmerne ljubezni in ponižnosti je svojim učencem umil noge. Na ta dan se spominjamo tudi njegovega trpljenja v vrtu Getsemani in dogodkov, ki so se na to noč zgodili pred več kot dva tisoč leti. Učenec Juda  je Jezusa izdal s poljubom, stražniki in vojaki so ga prijeli, zvezali in odpeljali v ječo, vsi njegovi učenci so se razbežali.

Na veliki četrtek dopoldne škofje pri posebnih krizmenih mašah, blagoslovijo olje, ki se ga uporablja za podeljevanje zakramentov.  Ime krizmena maša izhaja in svete krizme –  to je oljčno olje, obogateno z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev.

Pri Slavi bodo danes zvečer utihnili zvonovi. Po koncu maše pa bo duhovnik s spremstvom prenesel monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Pri maši bodimo še posebej zbrani. Sodelujmo v živi veri, s srcem in telesom. Nocoj se namreč začne obhajati velikonočna skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

BOGOSLUŽJE

Nocojšnje bogoslužje ima štiri dele.

Začetni obredi in besedno bogoslužje:

Med Slavo zvonijo zvonovi, ki potem utihnejo do velike noči. V prvem berilu bomo slišali, kako so se Izraelci pripravili na odhod  iz egiptovskega suženjstva. Po božjem naročilu so zaklali jagnje ali kozliča. Z njegovo krvjo so namazali podboje vrat, kar je bilo rešilno znamenje. Nato so jagnje jedli skupaj z opresnim kruhom in grenkimi zelišči.

V drugem berilu apostol Pavel Korinčane uči, kako naj obhajajo sveto mašo.

V evangeliju bomo slišali, kako Jezus do kraja izpolni svojo ljubezen. Zunanje znamenje te ljubezni je bilo umivanje nog, česar učenci tedaj niso razumeli.

Umivanje nog:

Ponekod v spomin na Jezusovo umivanje nog, duhovnik izbranim predstavnikom svoje župnije umije noge, kakor je to storil Jezus svojim učencem. Večjega in bolj nezaslišanega dejanja svet dotlej ni videl. Bog umiva človeku noge. Opravlja delo sužnja. Ko je Jezus končal to opravilo je rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali. Da bi drug z drugim živeli v ponižni ljubezni z odprtim srcem in rokami.

Evharistično bogoslužje:

Za začetek evharističnega bogoslužja lahko verniki v sprevodu prinesejo darove za uboge.

Prenos Najsvetejšega:

Zadnji del bogoslužja je slovesni prenos Najsvetejšega na posebej pripravljen oltar. Tam ga bomo častili kot žrtev za grehe sveta. Ničesar ne moremo dodati njegovi svetosti, ničesar njegovi slavi in neizmerni ljubezni. Edino, kar lahko rečemo v zahvalo za presveto evharistijo, za dar duhovništva in za milost odrešenja, je: Jezus hvala ti!

V zahvalo bomo še nekaj časa ostali v molitvi v cerkvi in z Jezusom bedeli, ko na Oljski gori za nas krvavi pot poti.