Smisel, spolnost in pogovor

Pretekli vikend so na Mirenskem Gradu potekale duhovne vaje za družine. Skupaj smo skušali ponovno naravnati naše poti, da bi v naše družine vnesli več veselja, smisla, pogovorov in razumevanja. Vzporedno s pogovori zakoncev so tudi otroci imeli svoj program, v katerem so se trudili, da bi postajali vse bolj podobni Jezusu.

Vtisi zakoncev:

Letos se zaradi bolezni najmlajše hčerke duhovnih vaj nismo mogli udeležiti kot cela družina. Spoznavala sva, da brez konkretnega smisla, ki ga moramo imeti vedno pred očmi, hitro izgubimo pravo smer. Brez Jezusa postaja naše zakonsko življenje vse bolj sobivanje dveh oseb, ne pa "enost mesa", h čemur smo po zakramentu svetega zakona zakonci poklicani. Duhovne vaje so nam dale kar nekaj smernic za delo v prihodnje, saj se pristni odnosi gradijo z vsakodnevno odločitvijo, da se želimo sozakonca vsak dan bolj veseliti. Bog daj, da bi si bili na tej poti lahko še naprej v oporo!

Duhovnih vaj sva se letos še posebej veselila, saj sva oba močno čutila potrebo po tem, da bi spet naravnala najino skupno pot. Najbolj se naju je dotaknila tema o smislu najinega zakonskega življenja ter to, da če želiva biti res eno in se resnično veseliti drug drugega, morava postaviti Boga kot temelj našega življenja. Dokler smo sami sebi ali nam je drugi merilo, se vrtiva v svojih predstavah in drug drugega ter otrok ne vidiva. Hvaležna sva, da smo lahko vsi pari spregovorili o konkretnih težavah ter si bili v oporo pri iskanju prave smeri naprej.

Duhovni vikend, ki smo ga zaključili preteklo nedeljo, je bil poln novih in ponovno odkritih življenjskih spoznanj po zaslugi g. Petra Žaklja, iskrenih podelitvah zakoncev ter premišljevanja in pogovorov s sozakoncem. Zaradi hitrega tempa življenja in lastnega ugodja, si Jezusove besede hitro začnemo razlagati po svoje, postavljamo si svoja merila in Jezusa, ki naj bi bil za nas kristjane glavni voditelj, velikokrat tudi pozabimo. Dragoceno nama je bilo druženje z drugimi zakonci, pri katerih najdeva vzpodbude in dober zgled za rast najinega odnosa.

Od najinih zadnjih duhovnih vaj je preteklo že dolgo časa, tako da sva te duhovne vaje vzela zelo resno. Misliva, da so bili najini skupni pogovori iskreni, zmogla sva pogledat kakšen je najin dejanski odnos, brez olepševanja in skrivanja. Velikokrat je težko povedati resnico, ker boli, ker je težka, zahteva konkretne odločitve tudi za naprej, ampak vidiva, da te ta iskrenost zbliža in pomaga it naprej. Skupni pogovori so omogočili, da smo se bolje spoznali, si povedali kje smo.

Oba sva komaj čakala na te duhovne vaje, da smo lahko bili vsi skupaj. Zaradi mešanja parov iz več zakonskih skupin, naju je pred začetkom duhovnih vaj skrbelo, kako bo. A se je izkazalo, da to ni tako slaba ideja. Najbolj nama ostaja najin pogovor sobotnega dopoldneva. Če imajo prednost bežni pogledi na stvari, ugajanje in pomembnost ne bomo in ne moremo stopiti v globlji odnos s seboj, z bližnjim, še manj pa z Bogom. Potem ostanemo prazni. Tukaj naju čaka še veliko dela.

Za naju je bila to prva izkušnja duhovnih vaj. Zdelo se nama je zelo lepo, da sva si lahko brezskrbno vzela čas za naju. Lepo je bilo dobiti nove sogovornike in z njimi deliti naše težave in izkušnje. Velika skupina prinaša na površje veliko več izkušenj/težav in žal nam ni uspelo z vsemi prit v kontakt. Prepričana sva, da se bomo s časom bolje spoznali in bo lažje. Hvala vsem za skrb, organizacijo!

Za naju so bile duhovne vaje zelo dragocene. Na začetku naju je skrbelo to, da so na duhovnih vajah pari iz različnih zakonskih skupin, a se je to izkazalo nekaj zelo pozitivnega. Na začetku je kazalo, da moža sploh ne bo, zato sva bila zelo vesela, da sva bila skupaj vsaj v petek in nedeljo. Kljub temu, sva uspela začeti konkretne pogovore o tem, kje sva. Pogovori iz duhovnih vaj so naju spodbudili k temu, da se sprašujeva na čem hočeva graditi najin odnos. Hvala vsem vam za vse spodbude, pomoč in razumevanje!

Duhovne vaje so nama dale novo smer za naprej. Najbolj nama je ostalo to, da mora biti merilo naših odnosov Bog in ne bližnji.

Vtisi otrok:

Meni je bilo všeč na duhovnem vikendu, ko smo brali sveto pismo, spoznavali vzklike in še najboljše je bilo kosilo. Žal nismo prespali, ker je bila Zala bolna. Veliko sem se igrala s prijateljico Mijo. Kaj bi bilo, če ne bi hodila na Mirenski Grad, se sprašujem?

Meni je bilo na duhovnih vajah najbolj všeč to, da smo spali na Gradu in bili z otroki ves čas skupaj. Všeč mi je bilo saditi rožice ter peti pesmice. Zapomnila sem si tudi, da se ne smemo kregati za igrače, ampak si stvari povedati in se pogovoriti.

Po besedah najinih sinov, sta tudi onadva preživela doživet vikend s katehezami, sprehodi v naravi in z urejanjem okolice.

Otroci so zelo uživali. Skoraj niso rabili nas staršev.  Bilo jih je bilo prav lepo videti, kako se skupaj igrajo, kako hočejo biti skupaj. Na Gradu so bili kot doma. Imeli so ‘uporabne’ kateheze. Tako da se sedaj, ko nas obišče sitnost, uporabimo  geslo ‘Ti povem in se pogovoriva’ in deluje.

Otroci so se počutili kot doma. Vsak večer so spraševali, kolikokrat bomo še prespali na gradu in če lahko duhovne vaje podaljšamo. J

Otroka sta bila zelo vesela varstva. Hčerka večkrat zapoje pesmice, ki se jih je naučila v tem vikendu.

Otrokom so bile duhovne vaje zelo všeč, predvsem dopoldnevi ob iskanju novih gesel ter skupne igre.

Otroci so se zelo veselili tega, da so spali na gradu J Všeč jim je bilo, da so spoznali nove prijatelje.