Poklicani v veselje

Člani mlajše zakonske skupine smo imeli od četrtka 12. aprila do nedelje 15. aprila duhovne vaje na temo »Poklicani v veselje«

Razmišljali smo o tem, da se nas Bog veseli tudi v naši grešnosti. Ob priliki o sejalcu smo premišljevali  o tem, kako znamo drug drugega slišati, razumeti in vzeti zares. V naslednjih razmišljanjih je vsak par povzel,  kaj  ga je na duhovnih vajah najbolj nagovorilo in kaj mu ostaja kot spodbuda za naprej:

V najin vsakdan bova z duhovnih vaj nesla več misli, ki nama bodo pomagale ohranjati bližino in veselje, ko bo zagon, ki sva ga dobila v teh dneh, opešal. Prva je, da se nad nama Bog ne zgraža. Razume vsak najin greh in odpušča, če ga prosiva; predvsem pa se naju iskreno veseli. Druga misel je, da ne smeva podlegati lenobi, ko je naporno in ko sva utrujena. Če želiva ostajati skupaj v lepem odnosu se morava neprestano boriti, vztrajati, tudi ko ne vidiva učinka, premagovati lenobo pri dogovorih in molitvi. Tretja pa je, da je bližnji zame dar in sem poklican, da se ga veselim, saj se le ob drugem lahko uresničim kot oseba.

Na duhovnih vajah se je obeh dotaknila misel, da se naju Bog veseli in ljubi že grešna; nad nama se ne zgraža, vedno naju je vesel. Želi pa, da bi se to, kar je v naju položil kot seme, uresničilo in razvilo.V nama pa je zelo močno prisoten strah, da nisva ustrezna, da grešna že ne smeva biti, da se ne bo kdo zgražal nad nama. Tako skušnjave in grehe potlačiva, namesto, da bi se jasno soočila z njimi in se borila proti njim. Prizadevati si morava, da bi v molitvi in pri maši našla moč, da bi ta strah premagovala, si upala biti, kar v resnici sva in vedno bolj razvijala, kar je Bog v naju položil.

Čutiva, da so bile duhovne vaje za oba koristne. Odprli so se nama nepričakovani pogledi.

Spoznala sva, da morava priti najinim hrepenenjem, čustvom in problemom do dna. O tem morava premišljevati, iti v globino in se ne zadovoljiti s hitrimi, površnimi rešitvami. Tudi, ko je zaradi lenobe ali bolečine težko.

Vse, kar doživljava, si morava podeliti. Tako sva lahko skupaj in eden drugemu v oporo.

V drugem se bova trudila videti to, kar Bog že vidi: da je drugi že zdaj dar in se ga lahko veseliva. Veseliva pa se tudi vseh možnosti, ki so v drugem in jih lahko tudi z najino spodbudo uresniči.

Predvsem pa morava imeti vedno v mislih, da je Bog tisti, ki poganja najin odnos in brez njega ne prideva nikamor.

Duhovne vaje so naju prisilile, da sva si vzela čas za razmišljanje in drug za drugega. 

Predvsem sva v teh dneh dobila dodatno spodbudo, da se bova vnaprej še bolj trudila odkrivati najino grešnost in jo deliti ter o njej razmišljati. Ker Bog sprejema tudi najino grešnost. In je med nama in naju vabi naprej, v globino, v življenje, v veselje. 

V najin odnos morava vložiti več truda in vztrajati tudi, ko je težko in sva utrujena in boli. V teh prizadevanjih se morava naslonit na Boga, ki je najina moč in na spodbude in opomine bližnjih, ki nama želijo dobro.

Duhovne vaje so osvetlile problem manipulacije, za katerim se skriva lenoba in napuh.  Ključno se nama zdi medsebojno povezovanje in opora bližnjih, da bi zmogla iti naprej. Bog je motor rasti. Lahko se nasloniva Nanj, mu izročava najin trud in prizadevanje ter ga prosiva za blagoslov. Veselje iščeva v tem, da sva drug drugemu dar in da sva na poti.

Zakonci smo hvaležni Petru, ki nas spremlja na naši poti. V pogovorih smo z njegovo pomočjo odkrivali svoje dobre in slabe plati, ob nekaterih naših pogledih in napačnih predstavah o življenju pa smo se tudi od srca nasmejali. Veseli smo bili tudi varuhov iz tretje in pete zakonske skupine, ki so zelo lepo poskrbeli za naše otroke. Tudi oni so razmišljali o semenih, ki padajo včasih na dobro in drugič na slabo zemljo. Seme je naše življenje. Kadar zmoremo drugega slišati,  vztrajati v dobrem in si med sabo deliti, postaja naše življenje rodovitno.

Zakonci mlajše zakonske skupine si želimo, da bi nas spodbude, ki smo jih bili deležni na duhovnih vajah, opogumljale na poti naše rasti in nam pomagale vztrajati tudi, ko bo težko.