Pohod na Triglav

Sedim pred računalnikom, gledam strele, poslušam grmenje in ropot dežnih kapelj in si mislim, o kako lepo je biti doma (namesto kje v koči pod triglavskimi stenami).

Minilo je natanko trinajst let od mojega (trinajstega) vzpona na naš najvišji očak. Že med duhovnimi vajami v hribih sem z enim ušesom poslušal dogovarjanje nekaterih, ki so letos septembra želeli osvojiti naš najvišji vrh. Seveda sem si potihem tudi jaz želel z njimi, vendar pa se takrat še nisem dokončno odločil, saj je bilo potrebno uskladiti še nekatere službene obveznosti. Ko je bil izbran datum izleta, so se morebitni udeleženci začeli prijavljati. Srečo smo imeli, da je bil letos september nadpovprečno topel, a bolj kot se je bližal dan odhoda, bolj je postajalo jasno, da se našim krajem v dneh našega izleta bliža
hladna fronta.

Teden dni pred odhodom sem v kočah pod Triglavom preveril razpoložljivost prenočišč in na moje veliko presenečenje(očitno so letos vsi načrtovali obisk Triglava v septembru) ugotovil, da so edina razpoložljiva prenočišča na Vodnikovem domu na Velem polju. Danes vem, da bi lahko spali v katerikoli koči, saj si ljudje rezervirajo prenočišča kar v vseh kočah, in nato spijo v tisti, do katere uspejo priti. Za nas pa je ta novica pomenila spremembo načrta. Pot je ostala ista, vendar se je večino hoje preneslo na prvi dan, kar se je po mojem mnenju kasneje izkazalo »usodno« za vse tiste, ki letos niso uspeli osvojiti vrha.

Bolj kot se je bližal dan odhoda in so vremenske napovei postajale vse natančnejše, bolj sem vedel, da je tak načrt celo edini možen.  

V soboto smo se v zgodnjih jutranjih urah z dvema avtoma odpravili iz Grada proti Rudnemu polju na Pokljuki, ki smo ga izbrali za začetek našega vzpona. Pot je sicer nekoliko daljša kot če bi začeli v Krmi, vendar pa je potrebno premagati kar nekaj sto višinskih metrov manj. Na Pokljuki nas je pričakalo jasno in toplo jutro in vsi smo upali, da bo tako ostalo čim dlje.

Po treh urah ne preveč naporne hoje (vsaj tako sem takrat mislil, čeprav sem na hrbtu nosil dodatnih 25 kg) smo preko Studorskega prevala in pod južnimi obronki Tosca (kjer smo lahko opazovali tudi svizce) prispeli do Vodnikovega doma na Velem polju. Ker je bilo to tudi naša končna postaja sobotnega dne, smo večino prtljage lahko pustili kar v »naši« sobi. Dekleta so se tako proti Planiki odpravila brez nahrbtnikov, fantje pa z nekoliko lažjimi. Tu se je pravi vzpon šele začel in dodatna teža na hrbtu iz prvega dela poti se je počasi začela poznati v mojih nogah. Bolj kot smo se bližali Planiki (pot po melišču je še dodatno oteževala vzpon), bolj so noge postajala težke, prikradlo se je tudi nekaj krčev. Res je, da so se zaradi vetra in megle temperature nekoliko spustile, vendar kljub vsemu mislim, da so krči bili posledica hitrega tempa in izčrpanosti.

Z zadnjimi močmi sem prispel na Planiko in si sam pri sebi mislil, če bo potrebno nahrbtnik (v katerem so bili predvsem varovalni pasovi z vrvmi in dodatne obleke ter nekaj hrane in pijače) nesti tudi na Triglav, potem me najverjetneje ne bo zraven. 

Vreme se je na Planiki nekoliko pooblačilo, Triglav je imel megleno kapo in za nami je bilo že pet ur hoje. Ne vem, kaj od naštetega je večino punc zadržalo v objemu tople jedilnice v koči na Planiki, zato se je vzpon na vrh zdel še dosegljiv,
saj smo se nanj lahko odpravili praznih hrbtov. Razbremenjeni vseh dodatnih obtežitev smo se odpravili v steno. Imeli smo srečo, da smo startali ravno toliko zgodaj, da smo za seboj pustili skupino 30 planincev. Najprej smo se vzeli proti Malemu Triglavu in ravno na priključku poti iz Kredarice še uspeli prehiteti navezo 20 planincev. Ko smo že mislili, da je pot proti vrhu odprta (bila je namreč megla in ni bilo moč videti daleč naprej po grebenu, kar je v jasnem vremenu možno)se je z vrha začela viti nepregledna kolona planincev, ki so se vračali z vrha (nisem jih štel, a zdelo se mi je, da jih je bilo okrog 50. Nekaj časa smo hodili po nasprotni strani jeklenice, ko pa je teren postal tako ozek, da je bilo moč plezati samo še po eni strani jeklenice, jih je bilo potrebno čakati. Zame je to najtežji del vzpona a
na tako »prometni« poti je to že stalnica. Kljub vsemu smo po dobri uri hoje srečno in srečni prispeli na vrh.

Sledil je obvezen »krst« (tokrat samo za enega novega pravega Slovenca), nato vpis v knjigo obiskovalcev in spust v dolino, saj vreme na vrhu, kljub kratkotrajnim razjasnitvam, ni dopuščalo lepih razgledov po okoliških vrheh. Za spust smo izbralipot čez Škrbino, ki je nekoliko bolj »nevarna« (zaradi padajočega kamenja, ki se sproža izpod naših nog) a tudi precej manj obljudena (srečali smo samo 5 planincev in še te na poti iz Doliča in ne v Škrbini). Imeli smo srečo in od daleč smo lahko občudovali tudi kozoroga.

V dogovorjenem času smo bili nazaj v koči na Planiki, kjer so nas dekleta že od daleč sprejela z mahanjem. Ker je vse močneje pihalo,
smo se odločili, da se čimprej vrnemo v Vodnikov dom na Velem polju. Po dobri uri hoje smo prispeli do našega prenočišča, kjer smo najprej pojedli zasluženo večerjo, nato pa smo se razkomotili v naši sobi (imeli
smo namreč dodatna ležišča v sosednji stavbi). V zahvalo za srečno pot smo skupaj zmolili rožni venec, med vsako desetko pa ob spremljavi kitare zapeli tudi kakšno pesem, nekaj smo jih nato še na koncu. Ko se je ura bližala deveti, smo se počasi vsak zase zavili v spalne vreče in zaspali. Seveda je to nekaterim bolj uspelo kot ostalim, nekateri so se odkrivali, drugi iskali vodo, tretji hodili na straniče, četrti odpirali okno, .... tudi noč je bila pestra. 

Zjutraj smo se zbudili v jasno in
vetrovno jutro, a Triglav je kljub vsemu še vedno imel kapo. Ker smo vedeli, da se bliža fronta (čeprav vreme tega še ni kazalo) smo se takoj po zajtrku odpravili nazaj proti avtomobilom. Ob poti smo lahko v daljavi občudovali tudi gamsa. Pot je minila dokaj hitro in po slabih treh urah smo bili nazaj na izhodišču. Sledilo je še preoblačenje,vožnja do pizzerije in zasluženo kosilo. 

Zaključujem ta članek in si mislim, čas res hitro beži in nimam jih več 25, kot sem jih imel, ko sem naše gore prepešačil po dolgem in počez ali ko sem zadnjič obiskal našega očaka. Lahko rečem, da je bil tokratni obisk Triglava zame eden težjih. Hvala vsem, ki ste v teh dveh dnevih ustvarjali dobro vzdušje, verjeli v uspeh našega izleta in si medsebojno pomagali, da se je na koncu vse srečno izšlo. Hvala tudi Bogu, da nas vedno znova združuje v raznih preizkušnjah in nas varuje.

čas res hitro beži in kaj kmalu bo leto naokoli, ko se bomo, upam v še večjem številu zopet odpravili proti vrhu Triglava.   Gregor K.