Ljubiti bližnjega

Kaj pomeni ljubiti bližnjegač - mu ustreči v vsem, kar si želi, - potrpeti pri vsem, kar ti ne ugaja, - sprejeti ga in tolerirati tudi v neumnostih, - vedno znova odpustiti, čeprav stvari ponavlja in mu ni žal …

Kdo pa je moj bližnjič

• tisti, ki me ima rad,
• tisti, od katerega imam koristi,
• tisti, s katerim sem v krvnem sorodstvu …

Mogoče je najboljše, da skušamo pogledati, kako je ljubezen do
bližnjega razumel Jezus in se ob njem skušamo vprašati, kje smo mi sami.

V Evangelijih mi na prvi pogled padejo v oči naslednja področja
življenja, v katerih nas Jezus zgovorno uči o ljubezni do bližnjega:

• ljubezen med otroki in starši,
• zakonska ljubezen,
• ljubezen med brati in
• ljubezen do sovražnikov.

Poglejmo, na te odnose v luči Evangelijev.

Ljubezen med otroki in starši

Tako kot pri nas se tudi pri Jezusu začenja ljubezen do bližnjega v
družini. A če pogledamo od blizu ugotovimo, da je bi Jezus precej
zahteven otrok. Pustimo ob strani to, da je delal preglavice staršem še
preden se je tega zavedal. Porod je Marijo in Jožefa očitno presenetil,
poleg tega pa sta morala zaradi njegovega rojstva pred kraljem Herodom
bežati v Egipt. Naslednje, kar izvemo o Jezusovem otroštvu je, da je pri
dvanajstih letih šel s starši po praznični navadi v Jeruzalem. Kaj se
je tam zgodiloč

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko
je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so
se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v
Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri
popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati
med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in
ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med
učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili
iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga
zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok,
zakaj si nama tako storilč Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.«
Dejal jima je: »Kako da sta me iskalač Mar nista vedela, da moram biti v
tem, kar je mojega Očetač« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je
rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil
pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem
srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in
pri ljudeh. Lk 2,41-52

Kaj si lahko mislimo bo tem dogodkuč Kako je Jezus izpolnjeval četrto
božjo zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo
dobro na zemljič V čem je Jezusova ljubezen do starševč Kaj ga v
ljubezni do staršev vodič

Jezus očitno ostaja zvest najprej sebi. Na videz se prav nič ne briga
za skrbi svojih staršev, vsekakor pa ne prilagaja svojih dejanj
njihovim željam. Lahko bi rekli, da dobesedno razume ljubezen do staršev
po novi zapovedi: Ljubi bližnjega, kakor samega sebe. V ljubezni do
sebe mu je vodilo spolnjevanje Očetove volje. Ko ljubi sebe, ljubi
Stvarnika in vse je njemu podrejeno, njegov pogled nase, veselje nad
seboj in poklicanost. Prav tako je ljubezni do Stvarnika podrejena tudi
ljubezen do bližnjega. Mariji in Jožefu brez pomislekov pove, da mora
delati to, kar od njega zahteva Oče, Bog. če nas njegova navidezna
samovolja ne jezi preveč, lahko med vrsticami preberemo, da Jezus dobro
ve, da je to, kar je dobro zanj dobro tudi za starša, da jima v tem ne
dela nobene krivice. če on izpolni Očetovo voljo, jo bosta ob njem lahko
izpolnila tudi starša. To pa je bistveno tako zanj kot zanju. Saj
ljubezni do bližnjega ni mogoče ločiti od ljubezni do sebe.

Jezusova ljubezen do staršev nikakor ni mehka, nežna, še manj stvar
kompromisov. Je odločna in jasna, v iskanju Resnice, v iskanju
poklicanosti. Nič drugače se Jezus ne obnaša do svoje matere, ko
odraste. V Kani Galilejski materi odgovarja z isto odločnostjo kot v
Jeruzalemskem templju.

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila
tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je
vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je
dejal: »Kaj imam s teboj, ženač Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je
rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest
kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.
Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do
vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli
so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od
kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical
ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se
ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako
je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje
veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Jn 2,1-12

Ljubezen do matere Marije je tudi v tem dogodku skrita v trde besede:
»Kaj imam s teboj, ženač Moja ura še ni prišla.« Tudi tu Jezus jasno
govori, kako je ljubezen do bližnjega popolnoma podrejena ljubezni do
sebe. Ljubezni do sebe pa ni samoljubje, ampak izpolnjevanje Očetove
volje. Svojo avtonomnost Jezus v svoji odrasli dobi še jasneje izrazi.
Videti je, da želi reči: »Mama, sedaj so moja dejanja v celoti moja
skrb.« A ne stvar samovolje! To naravnanost v ljubezni do staršev in
domačih potrdi tudi naslednji odlomek:

Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in
njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej,
tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s
teboj.« On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo
je moja mati in kdo so moji bratječ« In pokazal je na svoje učence ter
rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč
uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra
in mati.« Mt 12,46-50

Vsa ljubezen do staršev in sorodnikov je torej podrejena
izpolnjevanju Očetove volje, ki se na nek način uresničuje v ljubezni do
sebe.

Sedaj pa obrnimo pogled. Kako pa je ljubezen staršev do otrokč V
Mariji in Jožefu imamo odličen zgled starševske ljubezni. Oba očitno
sledita nekim družbenim normam, ki pa sta jih v odnosu do svojega otroka
pripravljena temeljito presegati. če pomislimo na izrazito hierarhično
in patriarhalno družbo, kjer je bil otrok popolnoma podrejen volji
staršev, nas preseneti izredna širina Jezusovih staršev. Marija, ki
prevzema besedo, je vedno pripravljena razmišljati, kaj se z otrokom
dogaja. Ko ga ne razume, mu ne vsiljuje svojih predstav, niti družbenih
norm, ampak vse ohranja v spominu in premišljuje. Odnos do otroka
postavlja v božjo luč in razmišlja, kaj od nje pričakuje Bog. Tako se
tudi pri njej ljubezen do bližnjega neprestano podreja ljubezni do sebe
in do Boga.

če se na hitro ozremo na odnos otrok/starši oz. starši/otrok, lahko
ugotovimo, da si kot verniki tega odnosa preprosto ne moremo
predstavljati brez tesne povezanosti z Bogom in brez izredno globoke
uresničitve ljubezni do sebe. če ni Boga, se zruši temelj ljubezni v
družini. čigavo voljo naj izpolnjujejo člani družine, če ni volje Bogač
Ostane le volja staršev ali volja otrok. če je vse odvisno od omejene
volje staršev, postanejo odnosi hierarhični, pogosto avtoritarni, brez
otrokovih pravic. če prepustimo odnose v družini volji otrok, pademo v
anarhijo. Sveto pismo nam govori, da je pravo ljubezen med starši in
otroki mogoče ustvarjati le na temelju, ki je neprestano iskanje in
odkrivanje Očetove volje.

Kaj pa dejansko vodi naše odnose otroci/starši oz. starši/otrocič

Najpogostejše vodilo v krščanskih družinah se verjetno ravna po
starozavezni zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti
bo dobro na zemlji. Spoštovanje je razumljeno kot upoštevanje volje
staršev, pa čeprav se otrok z njo ne more poistovetiti, se v njej najti
in uresničiti. Otroci skrbijo za starše, ko so ti še pri najboljših
močeh. Skrbijo zato, da ne bodo užaljeni in osamljeni. Koliko je v takih
družinah dejansko prostora za otroke, je drugo vprašanje!č

Volja staršev je pogosto vsiljena. Tudi če je še tako dobra, je
problematična, ker polomi otrokovo identiteto. Večkrat navajam primer
moje mame in čokolade. Nekaj moraš vzeti, ne moreš iti od doma, ne da bi
ti kaj dala, se glasi stavek marsikatere mame. če sprejmemo takšno
čokolado, vsi vemo, da ni težava v tem, da je ne bi mogel eden ali drugi
pojesti. Izgubili pa smo svojo samostojnost! Da, neumno se sliši.
Vendar je res. če moja beseda ni slišana pri starših, ne vem, kdaj bom
vedel, kaj to pomeni, da me nekdo vzame zaresč

Otroci seveda tudi trmarijo. Naj jim prepuščamo izbiro med dobrim in
slabim. Večji ko so, bolj so sami kovači svoje sreče in prihodnosti. če
jih boste vzgajali, da prisluhnejo Očetovi volji, ste jih prepustili
dobremu vodstvu. če se naslanjajo na vas, je to dobro, a ne zadostno. če
pa presojajo po lastnem občutku, ki se še ni uglasil na Očetovo voljo,
je zelo nevarno, da bodo zašli.

Ljubiti pomeni:

• biti sam sebi prosojen: Kaj te vodi, kaj delaš in kaj iščešč
• biti osvobojen komodnosti, da otroci poskrbijo zate,
• preganjati vsako lenobo in popuščanje,
• neprestano vztrajanje v rasti.

Zakonska ljubezen

Vedno bolj me nagovarja čudovit pogled na zakonsko zvezo, ki nam ga ponuja že stara zaveza, kjer beremo:

GOSPOD Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom
pomoč, ki mu bo primerna.« GOSPOD Bog je izoblikoval iz zemlje vse
živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da
bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto
ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in
vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla
pomoč, ki bi bila njemu primerna. GOSPOD Bog je tedaj storil, da je na
človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in
tisto mesto napolnil z mesom. GOSPOD Bog je iz rebra, ki ga je vzel
človeku, naredil

ženo in jo pripeljal k človeku. Tedaj je človek rekel:

»To je končno kost iz mojih kosti

in meso iz mojega mesa;

ta se bo imenovala móžinja,

kajti ta je vzeta iz moža.«

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram. 1Mz 2,18-25

če pomislimo, da je besedilo nastalo v izredno močni tradiciji
nomadskega ljudstva, kjer je več generacij živelo skupaj, je sporočilo
še toliko močnejše. Kaj je pogoj za združitev moža in ženeč Ločitev od
očeta in matere. Ljubezen moža ali žene do sozakonca je tesno povezana z
odpovedjo svoji izvorni družini. Oba morata zaradi ljubezni zapustiti
svoj dom, da bi lahko ustvarila dom, ki bo resnično njun, ki bo zgrajen
na resnici in ne v prvi vrsti na pretekli tradiciji. Kako naj namreč
slišita drug drugega, če ves čas poslušata svoje staršeč! Kako naj
iščeta resnico njunega odnosa, če se ves čas vriva tisto, kar jima je
najbolj domače, njun dom!

Zanimivo, da Jezus o zakonski ljubezni ne pove dosti, ponovi pa prav
to temeljno starozavezno resnico. Ko ga sprašujejo o ločitvi pravi:

 »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in
ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se
pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak
eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so
mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo
odslovitič« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes
dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam
pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in
se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj so mu njegovi učenci rekli: »če je
z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je dejal: »Ne
dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od
evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so
skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega
kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.« Mt 19,4-12

Jezus zakonsko ljubezen dejansko postavi na raven nerazveznosti
zakramentalne zveze, ki jo je potrdil Bog sam. Vse ostalo izven tega je
stvar trdosrčnosti in nečistovanja.

Mogoče se je naša kultura in razlaga vrtela preveč okrog nečistovanja
in nerazveznosti, spregledala pa pojem trdosrčnosti. Zdi se, da smo
živeli v kulturi, ki je trdosrčnost pogosto zakamuflirala pod krinko
nerazveznosti. Žal pa nerazveznost trdosrčnosti ni odpravila. Ko se je
sprostil jez, ki se je imenoval nerazveznost, se je pokazala tudi naša
trdosrčnost in s tem množica ločitev. Ob trdosrčnosti se nismo nikoli
dovolj ustavili. Verjetno se je skrila v lep videz popolnih družin in
trdnih zakonov. V zakonih je očitno bilo vse mogoče od nasilja, zlorab,
do izmikanja in različnih nezvestob. Ko ločitev ni problem, se je
pokazala vsa revščina zakonskega življenja. Zakonska ljubezen je bila
razumljena kot pravica do spolnosti, pa naj bo ta kakršna koli že. Ko je
s kontracepcijo dobila možnost, da ni več povezana s spočetjem, je bila
razpoka v jezu še večja.

če pogledamo nekoliko globlje, nam je pravzaprav jasno, da v zakonu
ni bilo pravega razumevanja ljubezni. Bile so le pravice in dolžnosti.

Kaj je zakonska ljubezenč

Je neskončno hrepenenje po združitvi dveh oseb. Je tudi neprestano
prizadevanje, da bi to združitev udejanjila. Združitev pa se ne more
zgoditi le na telesni ravni. Ne govorimo o združitvi dveh teles, ampak
dveh osebe, govorimo združitvi duše, duha in telesa. In tu pride do
izraza dejanska ljubezen, ki je v zavzetem iskanju skupne resnice in
pristne bližine.

Ljubezen med 'brati'

Ker ljubezen ni bila nikoli lahka, so se ob njej ustavljali tudi
apostoli. Peter zelo iskreno pokaže, da ima težave z odpuščanjem, zato
pravi Jezusu:»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši
zoper meneč Do sedemkratč« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do
sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti
račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga,
ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti,
je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse,
kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga
prosil: ›Potčpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se
ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik
šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto
denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta
je padel predenj in ga prosil: ›Potčpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni
hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga.
Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo
razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je
zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni
služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi
ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil
tebeč‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem,
dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil
z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Mt 18,21-35

Odpuščanje, ki je znamenje naše ljubezni je tako kot ljubezen med
starši in otroki zaznamovano z božjo ljubeznijo oz. božjim odpuščanjem.
Ker Bog odpušča nam, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim. A to
odpuščanje tudi pri Bogu ni samoumevno. Na to mogoče pozabljamo. če
hočemo dobiti odvezo pri zakramentu sprave je potrebno kesanje. Brez
kesanja, priznanja svojih grehov in trdnega sklepa, da stvari popravimo,
ni odpuščanje. V priliki Jezus pove, da je hotel gospodar ženo in
otroke prodati, da bi poravnal dolg. Krut gospodar! Mogoče celo
pravičen, po logiki oko za oko, zob za dob. Vendar je gospodar
pripravljen priti naproti hlapcu, če se ta pokesa in je pripravljen dolg
poravnati. Odpuščanje je tako v Jezusovi razlagi dvostransko dejanje.
Odpustiti je mogoče, če se drugi kesa. če se ne kesa, odpuščanje ni
mogoče!

Odpuščanje je tako stvar sočutja in podpore. Sočutja s človekom, ki
pade in pripravljenost na podporo, da vstane. Ni pa odpuščanje mogoče,
če se drugi ne kesa. To bi pomenilo, da smo sočutni z grehom, da greh
podpiramo. Ljubezen pravičnosti ne izniči, ampak jo nadgradi.

V tem duhu Jezus predstavlja ljubezen v opominjanju, ko pravi: »če
tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. če te posluša, si
pridobil svojega brata. če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali
dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. če jih ne
posluša, povej Cerkvi. če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor
pogan in cestninar. Mt 18,16-17

Ljubezen ni v tem, da sprejemamo vsevprek, ljubezen je mogoča le v
iskanju dobrega in v iskanju resnice. In spet smo pri vzajemnem dejanju.
Odnos v ljubezni se lahko uresniči, če se zanjo prizadevata dva, če
drugi ni pripravljen stopiti v ljubeč odnos nam, tudi če tega nočemo,
postaja tujec.

Ljubezen do sovražnikov

Naši odnosi se pogosto vrtijo okrog koristi. Večkrat sem že slišal
koga reči: Tistemu moram narediti uslugo, mogoča ga bom še potreboval.
Potem mi bo lahko uslugo vrnil. Ali pa rečemo, s tem je vredno navezati
stike, tistega pa raje pustim pri miru. Kaj nas pri tem vodi in kaj naj
bi nas vodilo po Jezusovi logikič

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži
svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in
molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega
Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad
hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. če namreč
ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čakač Mar tega ne
delajo tudi cestninarjič In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate
posebnegač Mar tega ne delajo tudi poganič Bodite torej popolni, kakor
je popoln vaš nebeški Oče.« Mt 5,43-48

V vseh pogledih na naše odnose Jezus postavlja za zgled Nebeškega
Očeta. On je merilo. Kakor nas ljubi on, tako smo mi dolžni ljubiti
druge. Ker nam daje življenje, ne da bi nas v naprej vprašal ali ga bomo
ljubili ali ne, smo tudi mi dolžni podarjati ljubezen, ne glede na
odziv bližnjega. To pomeni v bližnjem videti božjega otroka in brata oz.
sestro. Gradnja odnosa je vedno vzajemno dejanje, naša drža do
bližnjega pa mora biti vedno ljubeča.

Mislim, da to dvoje pogosto mešamo. Za nas pogosto pomeni ljubezen
bodisi presojanje, kdo je z nami in kdo ne, bodisi neskončno toleriranje
vsega, kar drugi počne, čeprav vemo, da ni dobro. Jezus pa želi, da smo
v zavzetem odnosu z bližnjimi, a v okviru možnega. če nas drugi ne
posluša, naj nam bo kot pogan in cestninar, kar pa ne pomeni, naj ga
sovražimo. Z njim ni mogoče graditi vzajemnega ljubečega odnosa, ljubiti
pa ga je mogoče in smo ga tudi dolžni ljubiti. Kaj naj bi to pomeniloč

če stopi s teboj v spor tvoj sosed, kaj naj storišč Požreti vse, da
bo mirč Ne, potrebno je iskati resnico. če resnice ne sprejme, bo odnos
hudo omejen, še vedno pa naj bo z naše strani ljubeč. Do njega smo
prijazni, se ne maščujemo, ne moremo pa pričakovati, da bo odnos
resnično stekel. Kdor resnice ne išče, z njim v ni mogoče biti v
resničnem odnosu.