Dan prostovoljcev v januarju

Na dnevu prostovoljcev, v torek 29.1.2019, smo se pogovarjali koliko smo v naših medsebojnih odnosih priklopljeni in kdaj se raje (ali avtomatsko) izklopimo.

V začetku smo si pogledali risani video posnetek gospoda, ki je hodil po mestu, sprva povsem v svojem svetu, brezbrižen do drugih, sam sebi dovolj, odsoten in predvsem brez veselja, brez življenja. Na kar ga je enkrat neka starejša babica pri prečkanju ceste nič hudega sluteč prijela pod roko, da je z njegovo oporo to pot lažje prehodila. Gospodu na začetku nič ni bilo jasno, a ji ni odrekel pomoči in se mu je srce že v naslednjem trenutku omehčalo.

Nato smo se ustavili ob sebi, kakšne vrste odklopa mi prepoznamo pri sebi in kaj nas spravi iz takšnega počutja ter kaj nam pomaga, da ostanemo živi, priklopljeni. Podelili smo si, da se ponavadi odklopimo (bližnje poslušamo le z enim ušesom), ko smo sami sebi dovolj, ko se nam z drugimi enostavno ne da ukvarjati ali pa je napor drugega (in najprej sebe) vzeti zares prevelik. Prav tako se odklopimo, ko se ne ustavimo ob sebi, svojih bolečinah in ob Bogu, ob katerem se lahko zaradi Njegove ljubezni sprejmemo in umirimo.

Da ostanemo živi nam najbolj pomagajo pristni odnosi, kjer je prostor tudi za to, da ni vedno vse vredu, bližina, molitev, sprejetost, delo in disciplina, prostovoljno, brez koristno razdajanje za svoje bližnje.

Nazadnje je imela vsaka skupina nalogo, da naredi reklamo za prostovoljstvo ali za ¨biti živ¨. Tu so nekateri med njimi: Bodi z drugim, skrbi zanj in tvojih težav bo manj. Ali veš, da si velik dar? Bodi dar tudi drugemu, ne zamudi priložnosti.

Naše misli in iskanja pa je na koncu povezal še naš vodja Peter ter navedel glavne razloge, zakaj se sploh odklopimo. Večinoma imamo te vzorce iz naše družine, kjer smo se recimo ob prepiru staršev ali s starši odklopili – vsak na svoj način; nekdo je šel v svoj svet, v tišino, drug se je zjokal, zbežal...

Vsak izmed nas ima prav svoj način odklopa, ki je ubistvu naša najlažja »pot preživetja«. Avtomatsko izberemo lažjo pot, da manj boli, da odrežeš ljudi ali situacijo, da zbežiš od realnosti.

Prvo in zelo dragoceno je to, da svoje vzorce »odklapljanja« začnemo prepoznavati in ozaveščati, saj svoj beg lahko le tako spoznam in ga premagam, drugače smo lahko ves čas odklopljeni. Razum imam za to, da začnem čustva upoštevati in regulirati. Pomembno je, da se ves čas učimo (imamo pamet priklopljeno!), delamo, molimo in ves čas iščemo rešitve, hkrati pa sprejmemo, da ni veselja, brez tega, da sprejmemo težo življenja.

Da se pa bomo na to pot sploh lahko odpravili, pa najprej sprejmimo sebe, da se imenujemo in smo Božji otroci, da imamo kraljevsko dostojanstvo, da je naš Oče Bog in da je vsako slabo stvar v našem življenju dopustil, da bi prek tega mi postali lepši, Njemu bljižni in vedno bolj Njemu podobni.

Po pogovorih je sledilo še prijetno druženje ob pici in pijači.

Nastja Hauptman